Pogovori v Tuskulu

Recenzija Bukla

Rimskega državnika, pravnika in filozofa Marka Tulija Cicerona (106–43 pr. Kr.) sicer običajno niso imeli za prav izvirnega misleca, vendar je v svojem delu Pogovori v Tuskulu v petih knjigah zgostil celotno antično etiko, imajo pa ga za eno največjih Ciceronovih filozofskih knjig. Napisal jo je v času, ko se je prisilno umaknil iz politike, izdana je bila leta 44, v njem pa v sokratski dialoški metodi (pogovarjata se M., učitelj/filozof, in A., sogovornik) obdela nekaj ključnih in večnih tem človekovega živ­ljenja. V prvi knjigi je tako tema smrt, odnos do nje in s tem povezano vprašanje o naravi, lastnostih in usodi duše. Tema druge knjige sta bolečina in njeno prenašanje. Medtem ko sogovorec bolečino razglaša za najvišje zlo, filozof trdi, da je zanj bolečina le majhno zlo, od katerega je večje vsako nečastno dejanje. Tretja knjiga govori o duševnih boleznih, poudarek pa je na občutju potrtosti, ki je navadno najhujše občutje, saj nas trpinči in razžira od znotraj. V četrti knjigi Ciceron govori o duševnih vznemirjenjih na splošno, pri čemer jih opredeli kot pretrese, ki so nasprotni razumu, v zadnji knjigi pa je govora o kreposti, za katero pravi, da je povsem zadostna za pravilno, častno, hvalevredno in naposled srečno življenje. Brezčasna klasika za razmišljanje o lastni eksistenci!

Samo Rugelj, Bukla 147

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.