Utilitarizem in O svobodi

Založnik o knjigi

Utilitarizem Johna Stuarta Milla, ta drobni in nepretenciozni spis, velja danes, stoletje in pol po nastanku, za enega temeljnih kamnov moralne filozofije. Občudovalci ga postavljajo ob bok tako monumentalnim delom, kot sta Aristotelova Nikomahova etika in Kantova Utemeljitev metafizike nravi. Z letnico izida 1861 se spis tako kronološko umešča med dve drugi prelomni deli, odmeven in strasten zagovor osebne svobode (O svobodi, 1859) in prvi sistematičen filozofski zagovor enakopravnosti žensk (Podreditev žensk, 1868). Utilitarizem je tako sad večdesetletnega razmišljanja in hkratnega neumornega propagiranja utilitaristične ideje ter Millova dokončna formulacija in zagovor njegovih dveh nosilnih idej: da je treba vsa človeška dejanja in ustanove ocenjevati po njihovem prispevku k človeški sreči in da ta sestoji iz tistega ugodja, ki bi mu dala prednost z vsemi raznovrstnimi ugodji seznanjena razumna oseba.
Klasično delo O svobodi je pred leti že izšlo v knjižni zbirki Krt. Desetletje kasneje ga v ponatisu znova ponujamo slovenskim bralcem. Kje so meje osebne svobode in demokracije je vprašanje, ki nas zadeva v našem družbenem življenju na vsakem koraku, zato vam, pod vtisom nedavnega referenduma, ponujamo v branje naslednje besede, zapisane leta 1859:

"Drug pomemben zgled za neupravičeno vmešavanje v legitimno svobodo posameznika, ki ni le grožnja, temveč že dolgo časa izvršeno dejstvo, je z zakonom predpisano spoštovanje nedelje. Nedvomno je zelo koristen — čeprav za nikogar drugega, razen za Žide, religiozno obvezujoč — običaj, da se en dan v tednu vzdržimo običajnih vsakodnevnih opravil, če nam življenjske potrebe to dopuščajo. Ker tega običaja ni mogoče spoštovati brez splošnega pristanka delovnih slojev, je dopustno in prav, da zakon, s tem ko na določen dan ustavi vse večje dejavnosti v industriji, vsakomur jamči, da bodo običaj spoštovali tudi drugi, kajti posamezniki bi s svojim delom k temu lahko prisilili tudi druge. Toda omenjeno opravičenje sloni na neposrednem interesu vsakogar, da bi tudi vsi drugi spoštovali navedeno prakso, in ni uporabno za tiste prostovoljno izbrane opravke, ki se zdijo posamezniku primerni za zapolnitev prostega časa, niti najmanj pa tudi ne za zakonske omejitve zabave. Drži, da je to, kar je za ene zabava, za druge njihovo vsakodnevno delo, vendar je ugodje mnogih — da koristne sprostitve sploh ne omenjam — vredno dela peščice ljudi, če le velja, da so ti svoj poklic svobodno izbrali in ga lahko prav tako svobodno opustijo."