Če ubiješ oponašalca

Recenzija Bukla

Ko ponovno (tokrat v novem prevodu Polone Glavan) prebiram prvenec ameriške pisateljice Harper Lee To Kill a Mockingbird iz leta 1961, zdaj naslovljen kot Če ubiješ oponašalca (roman je v slovenščini prvič izšel leta 1964 z naslovom Ne ubijaj slavca, leto po izvirnem izidu posneti in nagrajeni film pa se je v Sloveniji predvajal pod naslovom Ubiti ptico oponašalko), mi je več kot jasno, zakaj se je ta roman toliko časa obdržal med modernimi klasiki ameriške literature. Pisan inteligentno in zvedavo ter z veliko topline in humorja s perspektive mlade Scout, nas že na prvih straneh potegne v svet ene ključnih ameriških zgodb dvajsetega stoletja: postdepresivne Amerike (dogaja se v letih 1933– 1935), ki pa še vedno ječi pod bremenom rasne segregacije, čeprav ta počasi že poka po šivih. To po svoje dokazuje pripovedovalkin oče Atticus Finch (v filmu ga je nepozabno upodobil Gregory Peck), ki v knjigi predstavlja nekakšnega velikega ameriškega moralnega junaka, saj kljub nasprotovanju someščanov prevzame obrambo temnopoltega Toma Robinsona, ki naj bi posilil mlado belko Mayello Evell. Mala in zgovorna Scout sicer preživlja poletja s svojim bratom Jemom in prijateljem Dillom (v tem liku je, poleg drugih avtobiografskih prvin, ki jih ima roman, dejansko upodobljen Truman Capote). Njihovo brezskrbno potepanje po okolišu ves čas preveva strašljiva bližina vase povlečenega soseda Arthurja »Boa« Radleyja, zgodbo pa pripovedovalka potem spretno prenese na precedenčni sodni primer, ki dvigne temperaturo ter zgosti pripovedovanje do končnega vrhunca. Nov prevod Če ubiješ oponašalca izhaja v letu, ko je Harper Lee izšel njen drugi roman Go Set a Watchman, ki ga bomo drugo leto brali tudi v slovenščini z naslovom Pojdi, postavi stražarja.

Samo Rugelj, Bukla 116-117

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.