Sreča na črepinjah

Založnik o knjigi

Zbirka novel Sreča na črepinjah Gelč Jontes je prvič izšla leta 1943, med drugo svetovno vojno, v času kulturnega molka slovenskih ustvarjalcev, tokrat pa jo dobivamo v osveženi podobi in s spremno besedo Mateje Ratej. O pisateljici Gelč Jontes (1906–1973) je bilo do sedaj znanega relativno malo, saj je ostala spregledana, čeprav je bila nadarjena pisateljica ljubljanskega obrobja. Kot dodaja urednica Špelca Mrvar, so njene novele naletele na vzpodbudne časopisne ocene, uveljavljena literarna javnost pa jo je prezrla. Njenih besedil so se uredniki branili predvsem zaradi nazornih opisov značajev in delovanja ljudi s socialnega dna, ki se niso izogibali tematiziranju seksualnosti. Kot literarna ustvarjalka je torej ostala prezrta, stoječ na robu slovenske predvojne družbe. Tudi zato smo se želeli Gelč Jontes in njenemu ustvarjanju pokloniti s ponatisom zbirke Sreča na črepinjah, ki smo jo jezikovno posodobili ter odpravili nekatere skladenjske in slogovne posebnosti. Posebna vrednost nove izdaje je tudi spremna beseda Mateje Ratej, ki je ustvarjanje Gelč Jontes zgodovinsko umestila in osvetlila nekatera dejstva iz pisateljičinega življenja.« 

Knjiga je sicer sestavljena iz enajstih novel in črtic, ki slikajo življenje v predmestju prestolnice na precej naturalističen način. V Mlekarici Johani spremljamo preračunljivo mlekarico, ki si na vse pretege želi postati mestna gospa, a ne gre vse čisto po njenih načrtih. Krik v Krakovski ulici pripoveduje o blagajniku, ki zaradi požrešnosti domačih namesto na slikarsko akademijo hodi v urad, a noče opustiti svojih sanj, Junaštvo in smrt starega žandarja pa o pogumnem Andreju, ki se nikomur ne zdi preveč bister in je zato postavljen pred mnoge preizkušnje. To je le nekaj izmed najbolj znanih zgodb, ki navdušujejo z izdelanimi liki, podobami življenja na obrobju in prepoznavnega sloga. Kot poudarja urednica Špelca Mrvar, sta iz njenih novel razvidna izreden dar za opazovanje in vživljanje v pripoved ter sociološko-kritičen pogled na stvarnost. Njeni literarni liki rišejo antropološko sliko življenja ljubljanskih predmestij v tridesetih letih 20. stoletja, živo prikazujejo podobe revščine in bednih razmer predmestnega vsakdana, v katerem boleče iskre upanja predstavljajo le posameznikova skrita, nikoli uresničena hrepenenja. Prav ta hrepenenja, ki so obsojena na propad, a jim liki vseeno sledijo, dajejo knjigi poseben žar, ki je živahen še po toliko pretečenih letih. Skrajni čas, da se avtorici posveti pozornost, ki ji brez dvoma pripada.