Žival, nadžival

Recenzija Bukla

Westermana (1964), Nizozemca, ki svoje knjige piše kot mešanico navdihujočega potopisa in izpiljenega zgodovinskega eseja, v slovenščini že poznamo, saj je leta 2009 pri nas izšlo njegovo delo Inženirji duše, v katerem je avtor odšel po poti vpliva ruskih pisateljev v času Stalina. Njegovo pričujoče delo pa bo za naš prostor še bolj zanimivo, saj si v unikatni mešanici osebne reportažne izkušnje in zgodovinsko-biološkega eseja vzame za epicenter lipicance, pri katerih skuša odgovoriti na vprašanje, ali človekov odnos do te znamenite in plemenite živali (najdlje načrtno vzgajane živali v naši zgodovini), lahko kaj pove tudi o nas samih in o Evropi v zadnjih štirih stoletjih. Njegovo raziskovanje ga seveda privede tudi v naše kraje, pri njem pa vleče presenetljive vzporednice, kot je, denimo, to, da je bil za priznano čistokrvnost lipicanca pogoj, da njegova starša izvirata iz najmanj petih generacij čistokrvnih lipicancev, kar je, nenavadno ali pa morda tudi ne, ustrezalo tudi nemškemu pogoju za sprejem v elitne enote SS, saj so morali interesenti predložiti arijsko potrdilo za svoje družinsko drevo od leta 1800 naprej. Kot je Westermanu rekel en od rejcev lipicancev: »Ko se dotakneš lipicanca, se dotakneš zgodovine.«

Samo Rugelj, Bukla 91-92

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.