Nevidna ženska in druge zgodbe
Slavenka Drakulić
| Naslov izvirnika | Nevidljiva žena i druge priče |
| Leto izdaje izvirnika | 2018 |
| Prevod | Mateja Komel Snoj |
trda vezava
21,5 x 14,5 cm
340 g
181 strani
Tip knjige
kratka proza
Kategorije
leposlovje > kratka proza
hrvaško leposlovje
Založnik o knjigi
Slavenka Drakulić v knjigi Nevidna ženska in druge zgodbe zaplava proti toku ideologije večne mladosti in zdravja, ki nas v en glas s farmacevtsko, modno, kozmetično, prehransko in še kakšno industrijo od vsepovsod prepričuje, da ni ničesar lažjega kot skriti svoja leta in da je strah pred starostjo in boleznijo odveč. V središču njenega razmišljanja je (žensko) telo, ki z leti postaja vse bolj bledo in prosojno, dokler ne postane nevidno. To prevladujoče občutje povezuje šestnajst zgodb o odnosih med moškimi in ženskami ter starši in otroki, o izgubljanju spomina in odhajanju, o bolezni in bolečini, nemoči in osamljenosti, izgubi dostojanstva, sramu in ponižanju, o vonju po starosti, izgubljanju identitete in še marsičem, o čemer je težko, a vendarle nujno govoriti. Pretresljivo, a niti najmanj sentimentalno napisane zgodbe iz vsakdanjega življenja vam bodo zlezle pod kožo ter odprle oči za bližnje in vas same. Nevidna ženska in druge zgodbe je knjiga za občutljive ženske – in moške tudi.
o avtorju
Slavenka Drakulić (1949) je novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških avtoric. Do danes je objavila trinajst knjig, nekatere od njih so prevedene v več kot dvajset jezikov. V svojih publicističnih delih se ukvarja s temami, kot so feminizem, komunizem in postkomunizem, napisala pa je tudi več izjemno uspešnih romanov, ki so bili deležni množičnega bralskega in naklonjenega kritiškega odziva na Hrvaškem ter po svetu.
Recenzija Bukla
Slavenka Drakulić (1949) je ena najboljših avtoric z območja bivše Jugoslavije, s celovitim opusom, ki vključuje eseje (Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali), literarizirane biografije (Dora in Minotaver) in tudi tako intrigantne romane, kot je bil pred leti denimo Okus po moškem. V Nevidni ženski, v svojem desetem prevodu v slovenščino, se v kratkih intimnih zgodbah posveti ženskemu staranju, torej avtoričinemu opažanju, da moški v srednjih letih (že malce siv nad ušesi), ki pa ni tako mlad, da bi ji lahko bil sin, ob mimobežnem srečanju gleda skoznjo, kot da je ni – zanj je postala nevidna ženska. Knjiga je zbirka krhkih in bolečih intimnih zgodb, izpovedi in opažanj, v katerih se Slavenka Drakulić sprašuje, zakaj sta v sodobni družbi, ki nasploh ruši vse tabuje, starost in staranje še vedno – ali pa celo vedno bolj – temi, o katerih je skoraj prepovedano govoriti. Sprašuje se, ali s starostjo res postajamo nevidni (kar ne velja samo za ženske), analizira kaj se dogaja z našimi telesi, z našim odnosom do drugih ter seveda tudi z odnosi drugih do nas, premišljuje kakšne so posledice izgubljanja spomina za naše družabno življenje in zakaj pride do tega, da se odnosi, ki smo jih gradili celotno življenje, začnejo krhati in so nenadoma na novi preizkušnji. Po knjigi je predstavo z istim naslovom v novomeškem gledališču Anton Podbevšek Teater zrežirala Ivana Djilas.
Samo Rugelj, Bukla 170
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
