Avtoštop

Recenzija Bukla

Malo več kot dve desetletji po drugi svetovni vojni se študent filozofije in primerjalne književnosti odpravi z avtoštopom na pot po Evropi. Rad bi okusil svobodo, videl, kako živijo drugje, spoznal mlade iz drugih držav, si ogledal tuja mesta, na Švedskem pa srečal režiserja Bergmana. Toda trdo prisluženega denarja ima komaj kaj, dovolj le za kruh in mleko. Izkušenj s potovanjem še manj. Kako bi jih imel, ko pa je sin dninarke, ki niti doma ni imela. Popotni roman postopoma šiva krpanko srečanj avtoštoparja z vozniki, policisti, mladimi sopotniki … in pogovorov z njimi, dokler v drobnih prizorih ne zagledamo brueglovsko velike podobe Evrope v letu 1968 in v njej Jugoslavijo in Slovenijo. Vidimo jih, kot jih doživlja mlad študent, ki opazuje politično situacijo in odnose v družbi. Občutimo vzdušje med mladimi, izvemo, kaj so o življenju v Jugoslaviji spraševali tujci, kaj se je bralo, gledalo v kinu in poslušalo na vinilkah. Ob tem se iz popotniških dogodivščin vse jasneje izrisujejo osebnost študenta, njegove stiske, občutek nepripadnosti, usedlina preteklosti, ki ga je oblikovala in ga usmerja v odnosih s soljudmi. Okvir zgodbi dajeta uvodno in zaključno poglavje, ki nakazujeta, kam je študent v petdesetih letih »pripotoval«. Režiser, pisatelj, publicist, dramatik in teatrolog Tone Peršak je z romanom zaključil trilogijo o odraščanju.

Maja Črepinšek, Bukla 163

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.