Bazar
Dimitrij Rupeltrda vezava
380 g
302 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Marljivim Bazarcem je šla Marina na živce zaradi njene lahkoživosti in gospodarske neučinkovitosti. Bazarci, ki so se imeli za severnjake, so večinoma mislili, da je Marina globoko južnjaška, tako rekoč afriška ali bližnjevzhodna pokrajina, ki je okužila vse Kodeljevo in bila kriva za njegov brezbrižni in malomarni značaj. Kadar so bili jezni in pogumni, so doma ali v gostilni – bolj po tihem, čeprav ne neslišno – govorili o samostojnosti in neodvisnosti Bazarja.
Recenzija Bukla
Dimitrij Rupel je pisatelj, dramatik in politik, predavatelj, publicist in urednik. Njegov najnovejši roman se prične kot avtobiografija in dnevniški zapis, po prvih poglavjih pa preskoči v zgoščeno branje, ki kot v sanjah premeša resničnost in fikcijo, v sedanjost vmeša dogodke iz preteklosti in jih pomenljivo preslikava v drugačno realnost. Iz zgodbe, ki se dogaja sprva v kriptografsko zakamuflirani Jugoslaviji in nato Sloveniji, vznikajo prepoznavne osebnosti in zgodovinski ter politični dogodki, zasidrani v kolektivni spomin: povojni poboji, dachauski procesi, ideološka trenja akterjev jugoslovanske politike, študentske demonstracije leta '68, spori na kulturni sceni, spopad humanistične elite, osamosvojitev, sprememba političnega sistema, migrantska kriza … Pripovedovalec preskakuje časovna obdobja in se znova vrača v tok dogodkov, postavlja se v hudičevega advokata in se levi v angelskega, govori o lastni vlogi, vpleta satiro in humor. Iz romana vstajajo prepoznavne osebnosti, na primer karizmatični profesor na filozofski fakulteti, ki je veljal za nevarnega režimu, manipulatorska novinarka nacionalne televizije, policaj, ki pripleza do ministra, ker je ustrežljiv do vsakega režima, vplivni urednik elitistične literarne revije … Vmes se pretikajo realna imena iz slovenske kulturne scene. Z ironijo, ki drsi v grotesko, ostroumno izrisuje veliko fresko treh desetletij osamosvojitve, z njo pa bralca pusti v negotovosti, ali naj verjame v normalnost dogajanja. Med zgodbe, ki se stapljajo v orjaško mišnico, je vpletena ljubezenska zgodba z usodno žensko. Nekoč zanosna lepotica postopoma izginja v kletki demence, ki ji briše spomin. S tem izgublja besede in zmožnost refleksije, kar lahko razumemo tudi kot aluzijo na domovino in našo prihodnost. Roman se zaključi s pomenljivim sporočilom – pustite me pri miru, jaz sem v karanteni.
Maja Črepinšek, Bukla 161
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.