Mjausk
Tatjana TolstojZaložba | DSP in Forum slovanskih kultur |
Zbirka | Sto slovanskih romanov |
Leto izdaje | 2016 |
ISBN | 978-961-6995-16-0 |
Prevod | Urša Zabukovec |
trda vezava
336 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
rusko leposlovje
Recenzija Bukla
Ko se kot piska znajdem pred delom, kakršno je Mjausk, sem vedno v zagati, kaj na tako malo prostora sploh napisati o knjigi, ki bi ji zlahka posvetili celo Buklo, pa ji še ne bi prišli do dna. Zato bo to le izsek zapisa, za vse oboževalce »velikega romana« pa nujno vabilo k branju dela, ki ni le vsebinska poslastica, ampak ga odlikuje tudi avtoričino spretno manevriranje med različnimi jezikovnimi registri, medbesedilnost, sočnost jezika, humor, sarkazem itd. Mjausk je nekakšna enciklopedija ne le ruske, ampak tudi človeške zgodovine, ki jo je avtorica pisala dolgih 16 let (1986– 2000). Širši okvir romana je postapokaliptični svet v nedoločljivi prihodnosti, svet, ki je nastal po Eksploziji, v kateri je bilo obličje Zemlje dobesedno zradirano. Prebivalci novega sveta so Nekdanji ali tisti, ki so Eksplozijo preživeli, vendar se ne starajo, so telesno izmaličeni »golobčki«, rojeni po Eksploziji in brez znanja o preteklosti ter v sužnjelastniško razmerje vpeti »izrodki«; pol ljudje, pol živali. Ožji okvir je mestece Fjodor-Kuzmičevsk, imenovano po njegovem »razsvet ljenem« vladarju, brezvestnem uzurpatorju vsega preteklega znanja, ki ga neukemu ljudstvu prodaja kot svoje. Nekdanji so edini, ki se spominjajo in skušajo ohraniti spomin, vendar so v nenehnem konfliktu s Sedanjimi, ki jim nočejo slediti: delno zaradi vcepljenega strahu, ker je vsak odmik od ustaljenega označen za samovoljo in kazniv, delno pa zato, ker v tem ne vidijo smisla. Zgodba ima precej tipično nadaljevanje s poskusom državnega prevrata. Seveda ima v tem svetu posebno mesto tudi knjiga (simbol Luči, znanja) kot v ruski kulturi na sploh. Le da se knjig ne bere več, se jih pa papagajsko prepisuje. In kje avtorica vidi izhod? Gotovo ne v medsebojnem razumevanju, spoštovanju, celo ljubezni, čustvih, na katerih je človešt vu že prevečkrat spodrsnilo, ampak le v védenju, preizpraševanju vsega, samovolji, če hočete – to je edina prava osvoboditev duha in posameznika.
Kristina Sluga; Bukla 127-128