Šavrinke

Recenzija Bukla

Šavrinke so bile dekleta, žene in matere, ki so predvsem od konca 19. stoletja do zaključka 2. svetovne vojne vsakodnevno potovale med Istro in Trstom, kjer so prodajale največ jajca (zato so jih imenovali tudi jajčarice), pa tudi druge kmečke dobrine. Za zaslužek so v Trstu kupovale platno, milo, naprstnike, potrebščine po naročilu Istranov in jih prodajale na poti domov. Le malokatera je ta poklic opravljala prostovoljno, večino so v to prisilili vsesplošna revščina, velike družine in visoki davki italijanske oblasti. Njihov zaslužek je bil pogosto edini vir preživljanja družine. Ker so kot preskrbovalke družin posegle v tedanjo patriarhalno družbo, so bile prej kot pohval deležne številnih očitkov. Ta realna, zgodovinska podoba Šavrink je počasi, tudi zaradi literarnih upodobitev, prerasla v istrsko (danes že slovensko) simbolno podobo neuklonljive, pogumne, skrbne in ljubeče matere in ženske.
Pisatelj Marjan Tomšič, ki letos obeležuje častitljivih osemdeset let, s Šavrinkami diha že več kot trideset let; roman je prvič izšel leta 1986, bil ponatisnjen leta 1991, tokratna izdaja pa je prva, ki govorico tako slovenske kot hrvaške Istre ter nekaj italijanskega besedišča ohranja v vsej svoji avtentičnosti. Zahvala za to in za obsežen slovarček gre istrski pesnici in lektorici Alferiji Bržan, ki domače narečje ohranja tudi v svoji poeziji. Čeprav je Marjan Tomšič (rojen v Račah pri Mariboru) v teh krajih prišlek, forešt – najbrž pa po vseh letih bivanja v Istri niti to ne več –, osrednji del njegovega literarnega opusa zavzemajo ravno usode pogumnih Šavrink, kasneje tudi alek­sandrink. Globoka pripadnost in spoštljivost, ki ju čuti do Istranov, vejeta iz spremnega zapisa k romanu, v katerem pojasnjuje njegovo nastajanje; s kakšnim zanimanjem je poslušal štorije, ki so jih pripovedovale njegova takratna gospodinja, nekdanja Šavrinka in ljudska pripovednica, Marija Franca (kasneje je s Tomšičevo pomočjo tudi sama napisala tri knjige svojih spominov), in njene prijateljice, na pobudo katerih se je nazadnje odločil, da jih ubesedi. Nič ne pretiravamo, če zapišemo, da je s svojimi deli istrski pokrajini in njenim prebivalcem postavil spomenik v slovenski literaturi. V osemdesetih je bil namreč Tomšič eden prvih, ki je prepoznal vrednost ljudskega, kulturnega, ne nazadnje tudi jezikovnega izročila te pokrajine na stičišču treh meja. Sledil je pravi kulturni preporod z obujanjem ljudskega glasbenega izročila, pripovedi, običajev, o čemer v spremni besedi Vizija dobrih Šavrink poglobljeno piše Vesna Mikolič.
Naj nazadnje nekaj besed namenimo še sami zgodbi, čeprav jo marsikateri bralec najbrž že pozna. Osrednji romaneskni lik romana je Šavrinka Katina iz Gračišča (njeno nadaljnjo usodo spremljamo tudi v avtorjevem romanu Zrno od frmentona), ob njej pa Tomšič razprostira tudi usode drugih Šavrink (celo par Šavrinov), kajti Šavrinke so vselej skupnost – na poti in doma. Pred bralcem vznika svet, kjer sreča podaja roko žalosti, kjer se petje srečuje z obupanim tuljenjem in kjer ti pot lahko prekriža karabinjer ali zla štriga. Predvsem, in kar je najbrž najpomembnejše, pa je to svet, ki nikoli ne pozabi na sočloveka in ne zavrže svoje človečnosti.

Kristina Sluga, Bukla 148

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.