trda vezava
23,5 x 13,5 cm
290 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Tone ne tone je humoren prikaz vsakdana povprečnega Slovenceljna Toneta, ki se mu v življenju ne zgodi nič omembe vrednega – proizvodno delo in pivce (več enot) po službi, s katerim redno glasno nazdravljajo s pivskimi kameradi, kot bi šel osnutek že skozi parlamentarno komisijo. Zaradi zdravstvenih težav se mora po navodilih mladega zdravnika odpovedati ocvirkov, pohanega in ostale prave hrane ter pisati dnevnik zdravstvenega stanja. Tone vanj vključi pametovanje o vseh in vsem, zlasti o družbenem in političnem dogajanju, in stresa sodbe kot najvišji arbiter, pri tem pa ne opazi lastne majhnosti in je večkrat deležen posmeha okolice.
A klofuta se mu vrne. Doma ga pričaka pismo, v katerem mu marljiva žena Angelca sporoča, da mu bo odslej prihranjena njena jezikova župa, saj ga zapušča. Tone se znajde v nepredstavljivi situaciji, ki pomeni tudi njegovo novo rojstvo. Nekoč 'pravi ded' si omisli novo rekreacijo – ples na drogu. A tam med drugim spozna tudi, da so brhke bosonoge dekline, ki zapeljivo krožijo okrog drogov, še vse kaj drugega od idealizirane podobe.
Humoren roman z družbenokritično ostjo nastavlja ogledalo naši družbi, s potenciranjem tipičnih človeških karakteristik, občečloveške neumnosti in majhnosti, pa tudi z razgaljanjem nemoči ob življenjskih prelomnicah se izredno duhovito dotakne hipohondrije, predsodkov, stereotipov (o ženskah), egocentričnosti, tradicije ter vzgoje 'iz roda v rod', je poln sarkazma in ga bogatita izbrušen, avtorici lasten slog s prvinami štajerskega dialekta in tematiki primerno sočno besedišče.
Recenzija Bukla
Priljubljena slovenska pisateljica Janja Vidmar (1962) se je do zdaj preizkusila v različnih žanrih za otroke in mladino, od humorne do problemske literature, lotila pa se je tudi pisanja za odrasle (kot soavtorica romana Tretja možnost). S svojim najnovejšim delom, humornim romanom Naš Tone ne tone, ki izkazuje tudi družbenokritično noto, v naš prostor prinaša tudi izvirno poigravanje s sodobnim štajerskim dialektom. Osrednji lik dvodelnega romana (prvi del ima naslov Prej, drugi pa Potem) je Tone Krajnc, Štajerec v srednjih letih, ki ima najboljše dneve že za seboj, vendar je zase trdno prepričan, da ima na zalogi še veliko življenjskega smodnika. Tarejo ga bolezenske tegobe, zato mu pedantni zdravnik predpiše dieto in pa beleženje dnevnega vnosa hrane in meric pijače ter morebitno rekreacijo, njegov zakon je že davno obvisel v mrtvilu, ki ga je nedavna odselitev hčerke samo še razgalila, tudi služba v proizvodnji mu skupaj z redno pivsko družbo ne prinaša kakega velikega veselja. Vsakodnevne prigode sredi romana našpiči dejstvo, da nekega dne ob vrnitvi domov najde ženino pismo, v katerem mu ta sporoča, da ga zapušča, ker od njega ves čas, ki sta ga preživela skupaj, ni bilo kaj prida – poleg tega pa se je zbližala tudi s pasjim trenerjem. Tonetu tako ne preostane drugega, kot da zaplava v novo poglavje svojega življenja, pri čemer pomemben vidik predstavlja za moškega njegove postave precej nenavadna rekreativna noviteta, ki jo vpelje v svojo rutino – plesanje ob drogu. To seveda sproži raznovrstne odzive tako domačih kot okolice, vendar pa se nekje na obzorju že pojavi tudi nova simpatija, tako da Tone na teh valovih lahko pluje naprej. Janja Vidmar je z romanom Naš Tone ne tone dopadljivo in polnokrvno spisala izviren satirični portret duhovno izpraznjenega moškega nekega posebnega sloja slovenskega prebivalstva, ki v okruških trenutnih užitkov skuša najti nadomestek za sivino vsakdanjega življenja.
Samo Rugelj, Bukla 153
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
