Newtonovo pismo
John Banville
| Naslov izvirnika | The Newton Letter |
| Leto izdaje izvirnika | 1982 |
| Prevod | Jure Potokar |
| Urejanje | Julija Uršič |
mehka vezava
17,5 x 12,5 cm
120 g
120 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
irsko leposlovje
Založnik o knjigi
Neimenovani protagonist Newtonovega pisma najame majhno hišo v samoti, da bi končal svoje znanstveno delo o Newtonu. Blizu njegovega novega bivališča živijo le lastniki najete hiše, moški, dve ženski in otrok, ki jih znanstvenik sprva opazuje od daleč, počasi pa se z njimi vse bolj zbližuje, dokler ga povsem ne posrka v zapleteno ljubezensko razmerje. Z družino z zagonetnimi medsebojnimi odnosi postane malone obseden, poskus, da bi iz koščkov skupnega življenja sestavil »resnico« o njej, pa mu spodleti. Vedno večja intimna vpletenost ga odvrne tudi od načrtovanega dela in na koncu pripelje v še večjo osamo.Banvillov kratki roman je res pismo, a ne Newtonovo, čeprav se to v zgodbi pojavlja – in zaradi naslova dobi poseben pomen – , ampak je znanstvenikova izpoved, naslovljena na prijateljico »iz prejšnjega življenja«, Klio, v njenem imenu pa bi prav tako lahko iskali simboličen pomen. Poleg tega pripoved ne skriva, da je tudi dialog z Goethejevimi Izbirnimi sorodnostmi, saj so iz njih vzeta vsa tri imena osrednjih protagonistov. Zgodba, ki je zaradi forme pisma ujeta v časovno zanko, je tako odprta interpretacijam v različne smeri, njeno večplastnost pa podpira pisateljev briljantni slog.
Pisatelj in scenarist John Banville, znan kot stilistični mojster, ki ga nekateri štejejo med naslednike Prousta in Nabokova, je večkrat nagrajeni irski avtor; med drugim je za roman Morje, ki je preveden tudi v slovenščino, leta 2005 prejel Bookerjevo nagrado. Svoje prvo delo, zbirko kratkih zgodb Lang Lankin, je objavil leta 1970, med njegova zgodnejša dela pa sodi tudi kratki roman Newtonovo pismo (1982), ki ga je skupaj z romanoma Dr. Kopernik (1976) in Kepler (1981) povezal v prvo od treh svojih trilogij. Pod psevdonimom Benjamin Black piše kriminalke, med bolj znanimi so romani o patologu Quirku, po katerih je nastala tudi televizijska serija Quirke.
Recenzija Bukla
(Skupen opis za več knjig zbirke Svila.)
Peti paket knjižne zbirke Svila, zbirke majhnih knjig kratkih romanov in novel, ki so kot nalašč za izlet ali potovanja, spet prinaša štiri skrbno izbrane knjižne naslove, ki jih bomo tokrat obdelali po letnici nastanka. Najstarejši je dnevniški roman norveške pisateljice Sigrid Undset (1882– 1949), ki je leta 1928 prejela tudi Nobelovo nagrado za književnost (pri nas jo poznamo po Jenny in pa Pomlad. V romanu Gospa Marta Oulie je glavna junakinja iz naslova ženska, ki se sooča s travmo, ki jo ubesedi že v prvem stavku – bila je nezvesta bolehnemu možu, varala pa ga je z njegovim najboljšim prijateljem, s katerim je tudi zanosila in mu rodila otroka. Vivisekcija neke nezvestobe.
Druga Svila prinaša novelo Ples, ki jo je leta 1930 napisala Irène Némirovsky (pri nas znana po romanu Francoska suita, ki je bil ob velikem odobravanju objavljen posmrtno, šele leta 2004, po njem pa je bil letos posnet tudi film), francoska pisateljica, ki se je rodila 1903, umrla pa je leta 1942 v Auschwitzu. Novela govori o prelomnem plesu, ki si ga kot znak svojega finančnega uspeha odločita privoščiti judovska zakonca Kampf. Ker pa ta dogodek za svojo družbeno afirmacijo skuša izkoristiti tudi njuna najstniška hči, se med materjo in njo vname dvoboj, ki vodi v družinsko katastrofo.
Tretji Svilin naslov je napisal (tudi) Book erjev nagrajenec, irski pisatelj John Banville (preveden je njegov nagrajeni roman Morje), pri njegovem kratkem, pisemskem romanu Newtonovo pismo iz leta 1982 pa je glavni neimenovani junak, ki v samoti najame majhno hišo, da bi tam dokončal svojo knjigo o Isaacu Newtonu. Ker pa v bližini njegovega bivališča živi nenavadna druščina moškega, dveh žensk in otroka, se vse bolj kot s knjigo ukvarja z njimi. Najprej jih opazuje od daleč, potem se z njimi vse bolj zbližuje ter se kasneje tudi zaplete v ljubezensko razmerje, kar vse v obliki pisma pripoveduje svoji prijateljici iz prejšnjega življenja.
Zadnja knjiga pa je noviteta in prvi domači naslov v tej zbirki (21. knjiga zbirke), napisal pa jo je letošnji kresnikov nagrajenec Andrej E. Skubic. V kratkem romanu Igre brez meja se je Skubic odločil biti še bolj družbeno aktualen kot običajno, saj svojega junaka Kastelica pošlje nikamor drugam kot na Lampeduso, kjer se ta na svojevrsten način preživlja z begunci – njihova trupla za denar pobira iz morja, služi pa tudi s preprodajo njihove osebne lastnine. Brezčuten na pogled se Kastelic sooči z moralno preizkušnjo v trenutku, ko se odloči tvegati, da bi omogočil dostojno življenje Afričanki z otrokom. Rezervni deli na literaren način.
Samo Rugelj, Bukla 116-117
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
