Preobrazbe

Založnik o knjigi

Silvo Teršek (1945) je časnikar, radijski novinar in moderator, nemirni iskalec življenjskih resnic in lepote, mojster besede in slikarskega čopiča, avtor in voditelj številnih radijskih in televizijskih oddaj ter človek eruptivne ustvarjalnosti. Njegovo delo usmerja izredno široko razumevanje vsega človeškega, predvsem pa spoštovanje življenja v vseh možnih preizkušnjah časa in osebnih stisk. Njegovih radijskih in televizijskih pogovorov ni bilo mogoče poslušati mimogrede; zahtevali so zbrano spremljanje, neredko so izzivali in prav silili k opredeljevanju tako do ubesedenih misli gostov kot do vsebine in načina vprašanj. Zdi se, da ga je od nekdaj spremljala sla po lepoti in razumevanju vsega človeškega. V mladosti se je zapisal športu in ljubiteljskemu gledališkemu življenju. S pedagoškim delom si je služil kruh samo štiri leta, ves preostali čas je bil časnikar, radijski novinar in urednik. Zaslovel je s sobotnimi pogovornimi popoldnevi na drugem programu Radia Ljubljana, na Valu 202, ki jih je začel pripravljati in voditi leta 1982. Pred radijski mikrofon je v petindvajsetih letih, do upokojitve, povabil več kot dva tisoč gostov. Poročen je z Miro Teršek, uspešno učiteljico. Njun sin je dr. Andraž Teršek, pravnik in intelektualec.

Silvo Teršek se je s knjigo Preobrazbe odločil za drzen in hkrati popolnoma samosvoj način izrisovanja portretov posameznikov, ki vsak posebej sicer res predstavlja le samega sebe, a z vsako stranjo razločneje se skozi utrinke v preseku srečanj s to pisano množico razbirajo tudi obrisi ljudi. Ti predstavljajo in sestavljajo naš najbližji svet, narod in državo, v kateri živimo. Knjiga tako iz nanizanih esejev preraste v trdno povezano celoto esejističnega romana nekega – njegovega – videnja naših in morda celo svojih preobrazb.

Kadar svojo življenjsko mavrico zatolčeš v črke, besede in stavke, in če je besedilo dobro, pisano s srčno krvjo, izgubiš strahoten kos življenja, samega sebe. Pisatelj je videti na trgu delovne sile poslušen osliček, ki tovori breme množic. Na dlani sveta je, dokler je živ, največkrat nekdo, ki ga ni.

Nevrotična stanja so ga nekoč krepko izmučila. Če ne bi okolice prepričal, da je sposoben, bi najbrž končal v norišnici. Zato ve, da je vsak razvoj sestavljen iz nešteto malih smrti. Ne moreš postati boljši, če nisi prejšnjega sebe ubil ali vsaj pustil daleč za sabo. Preteklost je kopica predalov, ki morajo biti zaklenjeni.

(odlomka iz knjige)