Šesti pečat

Založnik o knjigi

Zgodovinski roman o mučeništvu Viktorina Ptujskega

Šesti pečat je zgodovinski roman o preganjanju kristjanov na antičnem Ptuju v času Dioklecijanovega poskusa izbrisa krščanstva v rimskem imperiju. Subtilno se naveže na tematsko nit iz Cestnikovega prvega romana Sonce Petovione. Dogajanje med leti 284 in 304 spremljamo skozi oči osmih izpostavljenih likov, tudi preganjalcev, kot je bil Dioklecijan. Njihove usode povezuje Viktorin Ptujski, ki velja za prvega latinskega razlagalca Svetega pisma in celo prvega pisatelja z današnjega slovenskega ozemlja.

Zgodovinski viri nakazujejo, da je krščanstvo na antični Ptuj in s tem v širši del Panonije prišlo pred letom 200. Branko Cestnik je Ptuj izpred 1800 let natančno in pretanjeno rekonstruiral že v svojem romanesknem prvencu Sonce Petovione. Stoletje pozneje na dediščini likov iz tega romana svojo zgodbo gradi nova generacija, ki se mora v Šestem pečatu soočiti z enim od najbolj krutih obdobij krščanske zgodovine.
V času cesarja Dioklecijana na tem območju deluje utrjena in močna krščanska skupnost, ki jo vodi škof, pisatelj in nazadnje mučenec Viktorin Ptujski. Že v antični Petovioni se Cerkev sooča z danes razširjenim pojmom tako imenovanih oddaljenih kristjanov. Znajde se na prepihu med nevarnostjo barbarskih vpadov na eni strani in pritiski rimske oblasti na drugi. Eksuperat Sibiden je spoštovan in ugleden meščan ter varuh knjižnice, ki velja za največjo dragocenost krščanske skupnosti. Vloga žensk je v romanu vse prej kot obstranska. Sibidenove hčere Karita, Lucida in Serena – naj bodo v vlogi matere, žene, prepisovalke knjig, varuhinje knjižnice ali posvečene device – so osrednje nosilke razuma, svetlobe, svetosti in upanja. V času cesarja Dioklecijana je duhovna izpraznjenost rimskega panteona vse očitnejša. Za gluhoto oltarnega prostora pa oblast okrivi kristjane. Pritisk nanje se stopnjuje od edikta do edikta. Rešitev za posameznika je lahko tudi komaj zaznaven nagib glave, ob katerem popisovalec (z naslovnice knjige) na svoj triptih naredi jasen zaznamek. Minoren poklon poganskim bogovom pa je obenem pot med odpadnike Cerkve, kjer se »rešitev« spremeni v večno pogubljenje. Ta pretresljiv notranji boj in viharni čas med drugim doživimo tudi skozi zgodbo upokojenega rimskega vojščaka Jantumarja, depresivna duševna stanja cesarja Dioklecijana ter tragično osebno zgodbo osrednjega preganjalskega lika Klavdija Zalmoksina.
Avtor svojo domišljijsko pripoved mojstrsko nasloni na arheološke in zgodovinske vire, tako da so povsem izmišljene le redke praznine na platnu zgodovinskega dogajanja našega širšega antičnega prostora.