trda vezava
21,5 x 14,5 cm
550 g
365 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Cenjeni in priznani mariborski pisatelj Tone Partljič se po Ljudeh z Otoka (Beletrina, 2021) vrača z zgodovinskim romanom Veter z vzhoda, v katerem nadaljuje pričevanje o svojem rojstnem mestu ob Dravi. Tokrat se poda v trideseta leta, v napet zgodovinski čas, ki ga med drugim zaznamujejo prebujanje delavskega gibanja, smrt Rudolfa Maistra in atentata na kralja Aleksandra v Marseillu ter kanclerja Dollfusa na Dunaju. Roman, ki je žlahtna mešanica fikcije in resničnosti, predstavlja kopico zgodovinskih osebnosti, v središču zgodbe pa so dijaki, ki se jim počasi odpira širši pogled na svet, v katerem živijo, ob tem pa se seveda zapletejo v bolj ali manj usodne težave. Mimo vsega tega pa mirno in vztrajno teče Drava, ki se ne da motiti …
Tone Partljič je ob izidu novega romana povedal: »Čeprav sem star 'le' osemdeset let, čutim, kadar grem prek mosta, da je v meni vsa Drava, ki je že v tisočletjih stekla skozi naše mesto proti vzhodu, da me obkroža tisoč let in več let našega Maribora … Na severu se včasih vidi sij, z zahoda zmeraj 'dol po Dravi' pihljajo sape; gor po Dravi pa z vzhoda zelo redko zapiha veter. Po prvi vojni je včasih zapihal, ko so 'komunisti' slišali odmeve revolucije v daljni Rusiji, ko je množica dijakov iz Prlekije in Slovenskih goric delala nemir in razburjenje po gimnazijah in mestu, ko so Primorci prinesli nekaj sape kraške burje, ko se je v Evropi že bliskalo od nacionalističnih napetosti; v Mariboru pa so že slišali odmeve grmenja … Za zgodbo sem si izbral leto 1934, ko so v mestu pokopali generala Maistra, na Dunaju ubili Dollfusa in v Marseillu kralja Aleksandra. Toda tudi v romanu ne moreš pisati o minulih časih in vetrovih brez junakov, ki imajo imena; torej Maistrove vdove, stare nemške gospe, ki je po letu 1918 ostala v Mariboru, ne moreš pisati brez delavcev v tekstilnih tovarnah in železniški koloniji, brez mladih fantov in deklet, očetov in mam, Primorcev, ki niso marali bučnega olja, brez profesorjev, sodnikov in policistov … Njihove obveznosti, skrbi, solze, drznosti, zmote in vizije sem 'spravil' v teh nekaj sto strani, da bi nas tudi danes morda zanimale, privabile solze in nasmeh, opozarjale, kadar slišimo daljni grom in sporočale o malih in velikih smrtih, pa tudi o lepih pesmih klopotcev, listju na vejah, ki se v jeseni tako lepo pobarva, o Dravi in času, ki teče in nič ne reče. Pa sem poskusil vseeno nekaj reči o tem času in ljudeh, ki so jokali, ljubili, sovražili, se bali, politizirali in umirali kakor mi danes.«
Partljič znova mojstrsko naslika usode malih ljudi v primežu kolesja zgodovine in doživeto razkrije še en obraz Maribora, ki smo ga do zdaj poznali le iz učbenikov ali pričevanj. Nepozabno!
o avtorju
Tone Partljič, leta 1940 v Mariboru rojeni pisatelj, je začel dvajsetleten v šestdesetih letih pisati predvsem krajšo socialno in satirično prozo. Ko se je odpravil v mestni gledališki svet, pa je napisal okoli trideset uspešnih gledaliških komedij, nekatere, Ščuke pa ni, En dan resnice in Moj ata, socialistični kulak, so igrali po vsej Jugoslaviji. Za Kulaka je prejel Grumovo nagrado, za ves komedijski opus pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo – gotovo zasluženo, saj je najteže nasmejati vedno nekam žalostne in malce jezne Slovence. Nekaj navdiha za komedijo je dobil tudi v času, ko je bil državni poslanec. Odkar je upokojen, piše obsežnejše prozne knjige, najraje romane.
