Tone Partljič: »Povsod po Sloveniji so velike zgodbe in osebe!«
Ob izidu novega romana Veter z vzhoda Toneta Partljiča, ki ga je postavil v začetek tridesetih let prejšnjega stoletja, med vzpon Triglava in smrt generala Maistra, smo s šegavim in v svojih odgovorih izvirnim avtorjem opravili kratek pogovor.
Tone Partljič
Veter z vzhoda
Beletrina, zbirka Beletrina, 2023, t. v., 365 str., 27 €, JAK
Avtorjeva samopredstavitev:
»Rojen sem v znamenju leva leta 1940 v Mariboru. Ata in mama sta se spoznala kot otroka brez staršev v Hočah pri kmetu Frangežu. Tja me je mama prinesla iz mariborske porodnišnice. Še isto leto smo se preselili v Pesnico, ko je ata dobil službo na železnici, s čimer se je družina socialno dvignila. Štiri leta sem hodil v šolo v Pesnici, pa še enajst let v Mariboru, čeprav sem celo življenje sanjal o ljubljanskih faksih. Pri hiši sva z mamo največ brala. Potem sem bil sedem let učitelj na Štajerskem. Poročil sem se – danes je treba poudariti s kom – z žensko. Rodila se nama je hči Mojca, ki je igralka, trenutno največ igra v Kopru. Imava še vnukinjo Urško Taufer, ki pa je igralka v Novi Gorici. Kot dijak in učitelj sem začel pisati. Leta 1971 sem bil na svojo radost povabljen v mariborski SNG za dramaturga. Leta 1987 sem postal umetniški vodja MGL v Ljubljani in potem 1991 ljubljanske Drame. V naši novi državi sem bil štirikrat izvoljen za poslanca državnega zbora (1990 do 2004). Leta 2004 sem se upokojil, se vrnil k ženi v Maribor in sem eden izmed številnih slovenskih upokojencev. Vsi mi pravijo, »kako fajn zgledate in kako ste še živahni«. Žena si pa svoje misli.«
Bukla: Tistim, ki že dolgo spremljamo vaše življenje in delo, se zdi, da je imelo v tem času tri glavna težišča: dramatiko, politiko in prozo. Zdi pa se tudi, da vam knjižno ustvarjanje najbolj ugaja, nekoč ste namreč izjavili, da vaša duša in srce »nista za mikrofonom, ampak za pisalnim strojem«. Se motim?
Partljič: Čeprav se večini res »zdi«, da je točen »moj triptih« dramatika, politika, proza, sam menim, da politika ne sodi v to vrsto; to je bila moja služba in poslanec le poklic, kot pred tem učitelj ali dramaturg. Imam se za pisatelja, ki je moral opravljati tri poklice. Kot ste točno omenili, tam v parlamentu ni bilo mojega srca in duše. Tisto je bilo branje gradiv, glasovanja, politična paktiranja in šolanje iz poglavja, kaj vse se skriva za delovanjem »za narodov blagor«. Sicer so bili to časi osamosvajanja in »ustanavljanja« države in pisatelji smo mislili, da moramo biti zraven. A »pravim« politikom smo pri tem zvečine napoti, hitro se nas znebijo in si oddahnejo šele, ko nas ni, jaz pa sem si še hitreje oddahnil. No, zaradi tiste dvanajstletne delovne dobe imam malo višjo penzijo, kot jo boste verjetno imeli vi.
Bukla: V zadnjem obdobju pri vas knjige nastajajo ena za drugo. Od kod tak ustvarjalni zanos?
Partljič: Da, v zadnjih osmih letih sem samo pri Beletrini objavil tri obsežne romane in dve knjigi novel. Prvi je tudi »kronika« o mestu in mostu iz let 1913 do 1941 z naslovom Sebastijan in most. Povrhu še dve knjigi pri Literi in lani zbirka novel pri založbi Pivec. Sami »nedonošenčki« iz časov, ko sem bil prezaposlen kot umetniški vodja gledališč ali poslanec. S seboj sem jih vozil iz Maribora v Ljubljano in po celi Sloveniji, sedaj v penziji pa sem našel malo miru in kotiček v svojem stanovanju v Mariboru, da sem kot breja muca našel mir in gnezdo, kjer sem z muko, a vendar nemoteno, »izlegel«. Prijatelj Mitja Čander, šef Beletrine, in Tina Vrščaj pa sta me spodbujala, naj pritiskam ... Zlasti Mitja me spodbuja, kot da je on moj ata, jaz pa sinek, ki uboga ...
Bukla: Ti vaši romani se berejo kot fragmenti vaše avtobiografije; je to načrtno literarno popisovanje vašega življenja?
Partljič: Drugače ne znam. Le da ni tako zelo načrtno, se »naredi« samo od sebe.
Bukla: Z Vetrom z vzhoda pa ste segli v čas pred svojim rojstvom ...
Partljič: No, saj so tudi Andrič, Crnjanski, Shakespeare, Tavčar, Finžgar ... ali sam oče besednih umetnikov Homer pisali o časih pred rojstvom. V primerjavi s »starostjo« človeštva je »moj« čas le rahel in kratek blisk, zato je razumljivo, da me ne zanima samo, kaj je danes, zelo me mika vedeti tudi za »včeraj«. Vsaj nekaj poskušam izvedeti o tem ... Potem pa se to kar samo znajde pod nogami in med črkami ...
Bukla: Roman je umeščen v občutljivo obdobje med začetkom Hitlerjevega vzpona od leta 1933 naprej do smrti generala Maistra poleti 1934. Kje ste dobili osnovo zanj?
Partljič: Ata in mama sta odrasla v tistih časih, torej tridesetih. Kar naprej sta govorila o svojih mladih letih v tridesetih, o svojih in drugih usodah. Takoj po drugi vojni sem še srečeval Maistrove borce in invalide iz prve vojne, ljudi, ki so imeli veliko povedati o ubitem kralju Aleksandru. Ali ni pesnik rekel, da je čas pretekli doma tudi v času sedanjem? A šele ko sem oddal roman, sem pomislil na Hiengovega Čudežnega Feliksa, ki opisuje isti čas skozi otroške oči, ko so poslušali grmenje na germanskem severu in drugod, Drago Jančar pa je sploh videl Severni sij ... To so bili časi, ko je ljudi spet postajalo strah ... In po prvi vojni je zorela nadaljnja nevarna zgodovina dvajsetega stoletja ...
Bukla: Kako je nastajal Veter z vzhoda?
Partljič: Mislim, da sem bil kako leto že »noseč«, preden sem sedel k računalniku. Že leta 1996 sem napisal komedijo Maister in Marjeta ali spomini občinske tajnice o tem, kako so na občini v Mariboru skrivali Maistrov doprsni kip pred najvišjimi komunističnimi voditelji iz Ljubljane, leta 2006 pa sem objavil knjigo otroških črtic General pa še monodramo za igralca Bojana Maroševiča z naslovom Maister ... Tako je general ves čas »bival« v meni, in zdelo se mi je, da si njegov legendarni pogreb 1934 v Mariboru, zlasti pa lik Marije Maister, o kateri se je govorilo le kot o »Maistrovi vdovi«, kot da ni sama po sebi »svoj« človek s svojo usodo, še zaslužita mojo pisateljsko pozornost. Kot da sem jima še kaj dolžan ... Nosil sem ju kot literaren »dogodek« v sebi, v tej prozi pa sem našel končno posodo tudi za to. Tudi režiser Jože Babič, v Vetru z vzhoda upodobljen kot primorski deček Pepi, in drugi mariborski Primorci, ki so morali zapustiti svoj Kras, Brda, Istro in pribežati v Maribor, so hoteli iz moje glave ven. Babič je bil moj starejši prijatelj in je ob gostovanjih v našem gledališču rad govoril in mi kazal, kje je divjal z biciklom po mestu, trosil protestne letake, preživljal zapor, si izposojal knjige ... In tako tudi profesorica slovenščine, Kosovelova sestra Anica, pa Bratko Kreft, Bogo Teply, »moj« Talpa, profesor Jerovšek Zevs itd. In seveda povsem izmišljene osebe, kot so Nemka Greta, njen brat Hugo pa kmečki moški iz Slovenskih goric Lojz in njegov sin Jožek, večina dijakov itd. Mariboru so med vojnama dali velik pečat prav dijaki in legendarni »Kinderproces« proti njim je bil mestna sramota ... Iz člankov in glave so na primer ruski emigranti itd. Za polovico literarnih »junakov« so bile pobuda resnične osebe, za drugo polovico pa le fikcija ... Ker imam osemdeset let in več, se mi je zdelo, da jih ne bom mogel vzeti s seboj »živih« v žaro, če jih ne odložim v kaki svoji prozi.
Bukla: Koliko časa ste ga pisali; ste zadovoljni z njim?
Partljič: Gradivo sem si zapisoval že jeseni 2021, pisal pa sem lani (2022), največ v vročem juliju in avgustu, ko so bili preštevilni znanci in vsakodnevni obiskovalci in telefonisti na dopustu. Pisal sem ga z muko in dvomi, kar naprej sem prebiral vse od začetka in popravljal in samo urednica na Beletrini Tina Vrščaj ve, kolikokrat sem ji poslal »zadnjo« verzijo. Ko žena skuha bograč, ne ve, ali je lahko zadovoljna. Kar naprej mene sprašuje, ali je »dobro«. Isto je z menoj. Ne vem, ali sem lahko zadovoljen. Pač, zadovoljen sem, da sem »reč« donosil in odložil.
Bukla: Kako pa ste naslanjali fikcijo na resničnost?
Partljič: Jaz temu pravim literarna resnica. Vi pač dobro veste, da Francka iz romana Na klancu ni ravno prava in povsem resnična Cankarjeva mama, da Napoleon na konju na pohodu v Rusijo ni isti kot v Vojni in miru, da Linhart v Krajnskih komediantih ni resnični Linhart iz Radovljice ... So bile realne osebe in so literarni junaki ...
Bukla: Nekaj svojih knjig ste posvetili slavnim mariborskim someščanom, Veter z vzhoda ima v osrčju generala Maistra. Se vam zdi, da so pomembni Štajerci in Mariborčani premalo zastopani v slovenski literaturi?
Partljič: Povsod po Sloveniji so velike zgodbe in osebe, ne le v Ljubljani med Miklošičevo in Prešernovo ali Trnovim in Rožnikom. Voranc jih je srečal in videl pod Uršljo goro, Miško Kranjec ob Muri, Kosmač ob Idrijci ... Jaz jih srečujem ob rekah Pesnica in Drava. Upravičeno. Izgubili smo Celovec, Gorico, Trst, odbranili Maribor. Je že moralo biti nekaj dedcev med tistimi prostovoljci, ali ne? Imeli smo Slomška, Maistra, Kocbeka, Pohorski bataljon in pohorske kmete kot Alfonza Šarha s sinovi; prva žrtev JLA ob osamosvojitvi je bila v Mariboru, v Pekrah se je pa bliskalo ... Prvi so Mariborčani rekli županu: »Gotof si.« Ne, res se vse ne zgodi med Miklošičevo in Prešernovo v Ljubljani ... Razen večine kranjskih zdrah.
Bukla: Verjamem, da že nastaja vaša nova knjiga ...
Partljič: O prvih tednih po oploditvi se ne govori. Novorojenček še ne brca.