Ne bom se več drsal na bajerju

Založnik o knjigi

Ne bom se več drsal na bajerju je drugi roman pisatelja, kritika, dramaturga, urednika in literarnega zgodovinarja Lada Kralja, ki je za svoj kratkoprozni prvenec Kosec koso brusi (2010)  prejel nagrado za najboljši prvenec in fabulo. Tako kot v svojem prvem romanu Če delaš omleto (2014) se tudi tokrat ozira v polpreteklo zgodovino prestolnice, pri čemer zgodovinska dejstva, osebe, dogodke in prizorišča niza okrog fiktivnih literarnih oseb. Ne bom se več drsal na bajerju se dogaja v času od italijanske okupacije do petdesetih let v Ljubljani, natančneje v Šiški, kjer stoji znameniti grad Jama, v katerem je samostan šolskih sester. Te vodijo dekliško internatsko šolo, ki jo obiskuje tudi Eva Verdonik. Vanjo se zaljubi najstnik Ivan Knez, ki deluje kot kurir za vosovce. Vsak od njiju ima svojega zaščitnika, on likvidatorja izdajalcev Kundeta, ona pa kar samo Jago babo. Ozračje je napeto in situacija nevarna, saj Italijani v imenu velike fašistične ideje Slovence pobijajo ali pa jih odvažajo v koncentracijska taborišča, kjer jih pogosto čaka prav tako žalostna usoda. Kot da to ne bi bilo dovolj, se začne za Evo ozirati še italijanski poročnik Tartaglia. Kljub težki tematiki je Kralj v svojem slogu gibek, sproščen, včasih celo ironičen. 

Urednica romana Tina Vrščaj dodaja: »Ne bom se več drsal na bajerju je roman, skozi katerega se preprosto zadrsamo. Lado Kralj je bil eruditski profesor, teatrolog in dramaturg, hkrati pa je strastni pripovedovalec. Vsaka od teh vlog je gotovo dodala svoje k izjemni pisateljski veščini. Pripoved ne teče linearno, pač pa pred nami nastane dramatični tornado, ki v eno vrtinči zgodovinska dejstva in literarne izmišljije. Le koga ne mika pokukati v že oddaljeno obdobje naše preteklosti, v čas, ko je bila Ljubljana v primežu italijanskih karabinjerjev in fašistov? Spomnimo se Ljubezni Marjana Rožanca – Kraljeva »Zelena jama« pa je Šiška. Krvavih krivic in mučnih smrti ne manjka, a avtor mračna dejstva prikaže z nekakšno karnevalsko norčavostjo. Pokaže nam, kako se lahko spopademo z lastno, osebno in narodovo, preteklostjo – s smehom na svoj in tuj račun.« Preplet fikcije in resničnih dejstev je prefinjen, neopazen in nasploh virtuozen. Ivan si želi s prijatelji v Kinu Šiška na primer ogledati film z Rito Hayworth, a naletijo na okupatorski propagandni film. Na nekem sprehodu pa naleti na slikarja Hinka Smrekarja, ki mu pripoveduje o dunajskih druženjih z Ivanom Cankarjem. Zgodbeni tok je presunljiv, imeniten in gladek kot sled, ki jo drsalka pusti na ledeni ploskvi.