Slepi rov

Recenzija Bukla

Tove Alsterdal (1960) je švedska pisateljica, ki s svojimi romani prehaja v žanrske vode, Slepi rov pa je eden tistih, ki se je prebil tudi širše, saj je leta 2019 prejel nominacijo za najboljši nordijski roman. Zgodba sprva spominja na prizadevanje parov v srednjih letih, da se podajajo na še eno pustolovščino svojega življenja, zato si nekateri med njimi omislijo nov kraj bivanja in s tem nov začetek. Sonja in Daniel sta Šveda v zakonski krizi, a si želita, da bi jima morda v zakonu še kaj uspelo popraviti, zato se odpravita na Češko, da bi tam obnovila hišo s pripadajočim vinogradom. Naselita se v mestecu, ki si le s težavo zasluži to ime, začneta dela na hiši, Daniel pa ugotovi, da ob kleti in rovu, ki poteka pod hišo, manjka vinska klet, ki bi bila logična za hišo z vinogradom. Ko jo končno odkrijeta, je tam tudi osemdeset let staro in zdaj že neužitno vino z nenavadnimi nemškimi etiketami. Sonja raziskuje še naprej, globlje, rov pa jo odpelje strašljivim razkritjem naproti, s katerimi razkoplje polpreteklo češko zgodovino, ki bi jo marsikdo najraje zamolčal, ob tem pa marsikaj, česar ni vedela, spozna tudi o sebi. Natančno spisan roman, ki bralca vleče vse do konca!

Samo Rugelj, Bukla 159

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.