Slike z razstave
Alojz Ihan
| Založba | Študentska založba |
| Zbirka | Beletrina |
| Leto izdaje | 2013 |
| ISBN | 978-961-242-900-3 |
| Leto izdaje izvirnika | 2013 |
| Urejanje | Mitja Čander |
trda vezava
21,5 x 14,5 cm
420 g
264 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Slike z razstave je slavna klavirska suita Modesta Musorgskega iz leta 1874, ki jo je navdihnilo deset slik ruskega umetnika Viktorja Hartmanna. Teh deset slikarsko-glasbenih kompozicij pa daje tudi ton poglavjem v najnovejšem romanu Alojza Ihana. V vratolomnem svetu farmacevtskih kupčij, sredi razklenjenih strasti in anomalij tranzicije se srečajo umirjeni zdravnik pred upokojitvijo, nekdanji udbaški poslovnež in štiridesetletni propadli borznik, pa seveda zala ruska prevajalka, ki ji v slovanskem svetu po lepoti ni para. Na koncu humorne pripovedi s številnimi zapleti in mafijskimi akcijami ter zavidljivo količino krvi se izkaže, da prava ženska in prava ruska vodka poenotita celo antagonistične predstavnike treh generacij, ki se v slovenski realnosti sicer nenehno počutijo žrtve druga druge.
Recenzija Bukla
Ihan (1961), publicistično zelo aktivni mikrobiolog, esejist in pesnik, se po petnajstih letih vrača z romanom Slike z razstave (njegovo delo Hvalnica rešnjemu telesu imamo lahko bolj za esej), ki nosi naslov po klavirski suiti Musorgorskega (iz leta 1874), ki ga je navdihnila serija slik Viktorja Hartmanna. Ihan svojo pripoved gradi na analizi slovenske tranzicije, kjer pri pripovedovanju zgodb glavnih junakov na eni strani uporablja nastavke iz njegovih Državljanskih esejev, na drugi pa z izborom glavnih junakov (zdravnik, ki je moral kot šef odstopiti zaradi neetičnih ravnanj, potem »falirani« farmacevt, ki ve, kako deluje ta industrija, hkrati pa je sodeloval v lastninjenju prek zbiranja certifikatov v devetdesetih letih, na koncu pa še poslovnež dvomljivega slovesa, ki je izkoristil udbovski koncept poslovanja) sestavi ekipo, ki je kot nalašč za sklepanje »posla stoletja« v Moskvi. Tam naj bi znanstveni akademik odkril čudežno zdravilo proti vnetju (izboljšuje pa tudi vodko), s katerim bi se dalo zaslužiti milijarde. Detajlno opisani miljeji posameznikov dobijo odmev v specifiki poslovanja ruskih oligarhov (kombinacija nazdravljanja in nasilja), humorna dimenzija romana pa se proti koncu žanrsko preobrne in sklene v duhovito delo, ki se spogleduje tudi s parodijo.
Samo Rugelj, Bukla 95-96
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
