| Naslov izvirnika | La rambla paralela |
| Leto izdaje izvirnika | 2002 |
| Prevod | Ferdinand Miklavc |
| Urejanje | Špelca Mrvar |
mehka vezava
20 x 13 cm
180 g
159 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
kolumbijsko leposlovje
Založnik o knjigi
Roman Vzporedna ulica spada v serijo romanov kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja, ki imajo avtobiografski pečat. Ta je očiten, čeprav avtor to zanika. Dogajanje romana je postavljeno v Barcelono, kjer se ostareli pisatelj udeležuje velikega knjižnega sejma, na katerem je njegova domovina Kolumbija častna gostja. Osupljiva zgodba o zadnjih dneh kolumbijskega pisatelja, ki se prebija skozi labirint svojega spomina, medtem ko se sprehaja po barcelonskih ulicah, je pravzaprav izjemno nenavaden roman. Protagonistovo omotično razmišljanje, ko pod vplivom alkohola, nespečnosti in lastnega kapricioznega značaja prehaja med časi in kraji, razgrinja pisano paleto toposov: neznosna vročina katalonskega mesta, ulice njegove mladosti, spomine na pretresljive dogodke kolumbijske preteklosti, reke, po katerih so plavala trupla, vila Santa Anita blizu Medellína, blažen paradiž otroštva. V tem romanu je avtorju iz vajeti popolnoma ušel poguben sarkazem, pri čemer je prešel iz emocij v cinizem, iz parodije v žalitev in iz psovanja v nežnost ter ustvaril mojstrsko tožbo nad propadom tega sveta.
Recenzija Bukla
Fernando Vallejo je v Kolumbiji rojeni pisatelj, filmski ustvarjalec in esejist, ki se je javno odrekel kolumbijskemu državljanstvu. Piše predvsem romane v avtobiografskem slogu. V slovenščini (2014) sta izšla njegov roman Brezno in esejistično delo Vlačuga babilonska (2011). V Vzporedni ulici je dogajanje romana postavljeno v slikovito Barcelono, kjer se ostareli pisatelj udeležuje knjižnega sejma – Kolumbija je na njem častna gostja. Poseben, odštekan, odprt roman o zadnjih dneh kolumbijskega pisatelja, v katerem se pisatelj ne »drži nazaj« – s sarkazmom, cinizmom, parodijo in tudi nežnostjo mu vstajajo spomini in emocije raziskovanja sveta in sebe v njem, ki razpada in propada. Za pokušino pa nekaj njegove pisave: »Kadar gre svet hitreje od človeka, se človek umakne ob stran, naj gre naprej in nadaljuje pot proti breznu. Ni razloga, da bi koga dohitel, niti šel za kom, niti zoper koga govoril: niti zoper bogataše, niti zoper revne, niti zoper črnce, niti zoper belce, niti zoper rumene, niti zoper modre. In zapostavljeni in oškodovani naj se jebejo.«
Sabina Burkeljca, Bukla 142
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
