Luknje

Recenzija Bukla

Dvanajst let je minilo od prejšnjega romana Spremeni me! priznanega pisatelja in publicista Andreja Blatnika, ki je vmes napisal kar nekaj drugih knjig (med drugim kratkoprozni zbirki Saj razumeš? in Ugrizi ter strokovnejši knjigi Pisanje kratke zgodbe in Izdati in obstati), vendar se za njegov novi roman Luknje zdi, kot da ga je nalašč tako dolgo pripravljal ravno za letošnjo pomlad. V romanu, v katerem Blatnik premišljeno preigrava različne žanre in pripovedne pristope, ki bralca nagovarjajo v že skoraj ponarodelo blatnikovski maniri, se kar naenkrat znajdemo v distopični sedanjosti, sumljivo podobni paniki pred zategovanjem pandemične karantene, med katero začne zmanjkovati vsega, in človeku ne preostane skoraj nič drugega, kot da se zateče v luknjo, ki jo sam izkoplje, in tam počaka, da kataklizma na površju mine. Ko junak spet zleze iz luknje, pa se zgodba preobrne, saj se skupaj s svojim rešiteljem poda na svojevrstno, skoraj donkihotsko pot reševanja sveta s pomočjo umetnosti. Luknje so tako novodobni metafikcijski roman, s katerim se Blatnik v osveženi verziji vrača k svojim romanesknim začetkom iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Samo Rugelj, Bukle 154

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.