Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

Založnik o knjigi

Knjiga je drugi korak – prvi je bil prevod za gledališko uprizoritev; roman je mojstrsko prevedla dramaturginja Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) Urška Brodar. Premiera predstave je bila marca letos v Novi Gorici (Slovensko narodno gledališče), v Ljubljani bo premiera 30. novembra v SMG, 29. novembra bo avtorica gostja pogovora na knjižnem sejmu v Klubu Cankarjevega doma (ob 19. uri).

Spremno besedo je prispeval komparativist in filozof Blaž Gselman – osredotoča se na sporočilno večplastnost romana in njegovih tonov, ki je ob površnem branju morda prezrta, na vprašanje očitka cinizma ali nihilizma, na položaj literarne kritike in predvsem na umestitev romana v realnost družbenoekonomskega konteksta, saj je ost knjige (ne)prizanesljiva družbena kritika.

o avtorici

Sibylle Berg (1962, Weimar) je nemško-švicarska pisateljica in dramatičarka z bogatim literarnim in gledališkim opusom, ki obsega štirinajst romanov, petindvajset dram ter številne radijske igre, kratko prozo in eseje. V Hamburgu je študirala oceanografijo in politologijo, krajša družbenokritična besedila in kolumne objavlja v revijah. Živi v Zürichu, kjer od leta 2013 poučuje dramaturgijo na visoki šoli za umetnost.
Veliko njenih del je bilo prevedenih in uprizorjenih, tudi romaneskni prvenec Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha, ki je izšel leta 1997 pri založbi Reclam. Kritiki so ga ocenili kot novi glas mlade, razočarane generacije in kot izostreno opazovanje družbe. Preveden je bil v deset jezikov in je del učnih programov. Sledili so mu romani Amerika, Gold (Zlato), Das Unerfreuliche zuerst: Herrengeschichten (Najprej nerazveseljivo: zgodbe moških), Ende gut (Konec dober), Die Fahrt (Vožnja), Der Mann schläft (Moški spi), Vielen Dank für das Leben (Hvala lepa za življenje) in drugi.
Avtorico pogosto opisujejo kot neusmiljeno in provokativno, zato sta scenaristka Wildtrud Baier in režiserka Sigrun Köhler leta 2015 pripravili piker dokumentarec Wer hat Angst vor Sibylle Berg? (Kdo se boji Sibylle Berg?). Primerjajo jo tudi s Kurtom Vonnegutom, Brettom Eastonom Ellisom, Michelom Houellebecqom in Willom Selfom. V njenih delih prevladuje rezek, groteskno hrepenenjski humor, s katerim brez vsakršnega patosa in moraliziranja slika življenje in smrt, strah in sovraštvo, atavistične družbene vloge, potrebo svojih junakov in junakinj, da bi iz puhlega vsakdana rešili ljubezen, pogosto označeno kot trapasto romantično. Njena dela so že od devetdesetih let nepogrešljiva na nemških odrih, uveljavila so jo kot ikonično figuro nemških subkultur in tudi umetniških skupnosti drugod v Evropi. Pri njihovem uprizarjanju in branju avtorica tesno sodeluje z igralci in drugimi umetniki ter režiserji, denimo z Niklausom Helblingom, Haskom Webrom, od leta 2013 z berlinskim gledališčem Maksima Gorkega in režiserjem Sebastianom Nüblingom. Za svoje delo je prejela številna priznanja, med drugimi literarno nagrado mesta Marburg za roman Amerika, nagrado Nemškega združenja za vojake in civiliste, oslepele v vojni, in sicer za radijsko igro Und jetzt: Die Welt! (In zdaj: svet!), ki jo je revija Theater heute izbrala za najboljše dramsko delo leta 2014; za najboljšo berlinsko in potsdamsko uprizoritev leta 2015 je njena drama Und dann kam Mirna (In prišla je Mirna) prejela nagrado Friedricha Lufta, med najnovejšimi pa omenimo nagrado Else Lasker Schüler za dramatičarko leta 2016, ki jo je avtorica prejela za svoj celotni dramski opus, Nestroyevo nagrado Dunajskega gledališkega združenja za najboljšo dramo leta 2019: Hass-Triptychon – Wege aus der Krise (Triptih sovraštva – poti iz krize) ter švicarsko nagrado za knjigo leta 2019, ki je bila dodeljena avtoričinemu najnovejšemu romanu GRM: Brainfuck – o štirih mladih v družbeno razklanem Združenem kraljestvu, v katerem je prevzela nadzor umetna inteligenca.