Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0

Peš po domačih krajih

Popotni dnevniki 1934-1936
Alma M. Karlin
Peš po domačih krajih
39,50 € 39,50 € Prihrani 0,00 €
Za pridobitev Buklinega bonusa 1,19 € se prijavite ali registrirajte
Rok dobave 2-10 delovnih dni, na zalogi pri dobavitelju Brezplačna poštnina (v Slovenijo)

Knjigo zavijemo v darilni papir in zavežemo s trakom. Račun prejme kupec, knjigo obdarovanec.

2,90 €


Založba Celjska Mohorjeva družba
Leto izdaje 2023
ISBN 978-961-278-644-1
Naslov izvirnika Wanderbuch 1, Gemeinsames Wandern von Alma M. Karlin 1934, Wanderbuch 2, 1935 in Wanderbuch 3, 1936
Leto izdaje izvirnika 1934-1936
Prevod Jerneja Jezernik

Tehnične lastnosti
trda vezava
24 x 17 cm
860 g
421 strani
Tip knjige
dokumentarna literatura
Kategorije
leposlovje > potopisi

Povej naprej

Založnik o knjigi

Prepotovala je svet in se še vedno čudila lepotam na domačem pragu

Videla je ves svet, a je še vedno obnemela ob čudovitem razgledu z domačega hriba. Vozila se je z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi, a še vedno najbolj uživala v svobodnem koraku svojih pešpoti. Njeni rojaki je niso vedno razumeli, tujci pa so premagovali stotine kilometrov, da so bili deležni njene družbe. Svetovljanka, ženska, ki je daleč presegala svoj čas, in zrela duša, ki se je znala dvigniti nad banalnost vsakdanjega materializma. Kaj je doživljala in o čem razmišljala, ko je opazovala ista obzorja, kot jih še danes gledamo tudi mi? Alma M. Karlin, kakršne nismo srečali še nikoli.

Medtem ko potovanje Alme M. Karlin okrog sveta v letih 1919–1927 in njeni popotni zapisi tudi v svetovnem merilu že sodijo v popotniški literarni kanon, o njenih popotovanjih po Sloveniji doslej ni bilo prav dosti znanega. V tridesetih letih prejšnjega stoletja pa je skoraj toliko kilometrov kot po svetu prehodila tudi doma in do potankosti spoznala svoje domače kraje. S svojimi prijatelji in svetovljanskimi gosti iz tujine je raziskovala Celje in njegovo okolico (Svetino, Celjsko kočo, Malič, Šmohor ...), Laško, Liboje, Štore, Dobrno, Braslovče in grad Žovnek, vse pomembnejše kraje Zgornje Savinjske doline, vključno z Logarsko dolino, Jurklošter, dolino Gračnice, vse kraje od Celja do Rogaške Slatine, Krško in Trško goro, Kozjansko (Virštanj, Kozje, grad Pišece, Olimje, Podčetrtek ...), Gorenjsko in druge konce Slovenije. Izven naših meja pa jo je zaneslo še v Hrvaško Zagorje (grad Veliki Tabor, Desinić idr.), pa tudi po zahodnem Kvarnerju (v Opatijo, Lovran, Mošćeniško Drago, Reko idr.), ki je bil v tridesetih letih pod Kraljevino Italijo, ter po Zgornji Avstriji (Salzkammergut, Dachstein, Bad Goisern, Hallstatt idr.).
Almini popotni dnevniki so bili šele pred nedavnim odkriti v zasebni zapuščini v Gradcu. Sodobnemu bralcu pa ne prinašajo le številnih popotniških vtisov in osebnih doživetij, temveč tudi pomembno zapolnjujejo vrzel v manj ali skoraj še neznanem obdobju Alminega življenja in njenega literarnega ustvarjanja. Gre za fresko nekega časa, ki razkriva tudi nova spoznanja o življenju manj znanih, a za kulturno zgodovino Slovenije pomembnih ljudi.
Temu sledi tudi bogato slikovno gradivo: fotografije, razglednice in ilustracije. Knjigo dopolnjujeta zemljevida Alminih potepanj po Sloveniji – prostoročno risani je iz Almine osebne zapuščine, sodobni pa te iste poti umesti v geografske okvire današnje Slovenije. Dragocen dodatek k popotnim dnevnikom je geografsko kazalo, ob katerem je mogoče z Almo na hitro obiskati vse kraje, ki jih legendarna popotnica in pisateljica v svojih zapiskih omenja.

iz knjige

Indijec, ki je izviral iz Bengalije, je bil nenavadno visok in pri tem tako temne polti, kot jo človek celo v Indiji redko vidi. Bil je skorajda črn. Dovolila sem, da je vstopil pred mano, da bi za nama zaprla dvoriščna vrata, in tako se je zgodilo, da je bil Indijec tisti, ki je skozi kuhinjsko okno prvi pogledal v hišo – strah vzbujajoče bitje z zlato obrobljenimi očali, bleščeče belimi zobmi in s kot oglje črnim obrazom. Rezka je za trenutek pomislila, da bi lahko bil hudič, toda prvič, ker je bila njena vest povsem čista, in drugič, ker je za utelešenim hudobcem zagledala mene, se je takoj spet pomirila in naju pozdravila tako naravno in prisrčno, kot da bi si tujci pri njej vsak dan podajali kljuko. Postregla nama je s kruhom in kavo, pred naju porinila suho klobaso, pripovedovala o Ridi, domačih opravilih in tako naprej. Postavila ni nobenega vprašanja, niti enega samega neobzirnega ali zgolj rahlo vsiljivega vprašanja, in ko sta s polja v hišo stopila oba domača moška, za katera je moral biti temnopolti moški ob štedilniku kot udarec v glavo, sta le snela čepico z glave, visoko dvignila obrvi in se prav tako delala, kot da bi eksotični gostje spadali med najbolj vsakdanje reči na svetu.
(Str. 29)


Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...