Kajuh, pesnik partizan

Založnik o knjigi

Kajuh, pesnik partizan je prvo sodelovanje avtorskega dvojca Zoran Smiljanić (risba) in Marijan Pušavec (scenarij) po monumentalnem stripovskem projektu Meksikajnarji. Tokrat sta združila moči pri pripovedovanju zgodbe o pesniku in partizanu Karlu Destovniku – Kajuhu (13 december 1922 – 22. februar 1944). Scenarij je nastal po knjigi Vlada Vrbiča Prestreljene sanje’. Strip je pospremil stoletnico pesnikovega rojstva, izšel pa je v letu, ki ga je slovenska vlada na pobudo Ministrstva za kulturo razglasila za Kajuhovo leto.

Resnična zgodba o ljubezni, poeziji, vojni in smrti.

Stripovska biografija o mladeniču iz Šoštanja, pesniku, skojevcu, komunistu, vosovcu, partizanu … in ljubimcu. Star komaj dvajset let je v svojih pesmih z občuteno intonacijo, strastno interpretacijo in empatijo do tistih brez glasu nagovoril slovenskega človeka v najhujših vojnih stiskah, ko sta bila pod vprašajem obstoj naroda in življenja posameznikov. Za življenja je vrhunec popularnosti doživljal pol leta pred smrtjo, ko je na partizanskih mitingih ekstatično deklamiral svoje verze in v srcih poslušalcev sprožal močne čustvene odzive. Bil je prva rokenrol zvezda, slovenski Jim Morrison, Bob Dylan in John Lennon svojega časa, krik protesta in upora proti nasilju in krivicam. Po vojni ga je ljudska oblast odlikovala z redom narodnega heroja in si prisvojila njegove pesmi ter jih kanonizirala za potrebe komemorativnih obredov. Kajuhova poezija je ta nesporazum preživela. Danes doživljata njegova osebnost in poezija novo življenje pri mladih, ki ga sprejemajo kot glas nove generacije. Njej je posvečen ta strip.

Pesnik, narodni heroj

Šestnajstleten je začel pod psevdonimom Drago Jeran objavljati socialne pesmi v reviji Slovenska mladina, aktivno je sodeloval v naprednem kulturnem in političnem življenju v rodnem Šoštanju. Zaradi komunističnega delovanja so ga kot šestošolca izključili iz celjske gimnazije in je šolanje nadaljeval v Mariboru. Pred začetkom druge svetovne vojne je bil interniran na jugu Srbije. Kmalu po okupaciji so ga Nemci zaprli v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, kjer je po brutalnem zasliševanju napisal svojo prvo vojno pesem Nenapisano pismo iz ječe. Septembra 1941 je odšel v Ljubljano, kjer je delal za VOS in pisal ter objavljal pesmi, ki so nagovorile srca slovenskih ljudi. Njegov pesniški vrhunec predstavljajo pesmi, ki so postale antološke: Slovenska pesem, Kje si, mati, Bosa pojdiva, dekle, Samo en cvet, en češnjev cvet, Pesem matere treh partizanov, Materi padlega partizana, Pesem XIV. divizije.

Avgusta 1943 je odšel v partizane in postal vodja kulturniške skupine XIV. divizije. Z njo je kot recitator sodeloval na številnih mitingih po dolenjskih, notranjskih, primorskih in belokranjskih vaseh, kjer so njegovo pesem sprejemali kot izpoved lastnega trpljenja, jo prepisovali, prebirali in recitirali. Zaradi priljubljenosti med ljudmi in borci so na ciklostil razmnožili 38 izvodov Kajuhovih Pesmi. Januarja 1944 je s XIV. divizijo odšel čez Hrvaško na Štajersko. Ob nenadnem napadu nemške patrulje je padel v Šentvidu pri Zavodnju pod streli slovenskega rojaka v okupatorjevi uniformi.