Nick Cave - Mercy on me

Recenzija Bukla

Po tem, ko je Nick Cave s svojimi The Bad Seeds napolnil še Stožice in navdušeno občinstvo znova pahnil v svoj demonski svet temne rokerske poetike, zdaj k sledilcem in splošni javnosti prihaja še v podobi in besedi Reinharda Kleista, znanega nemškega ilustratorja in grafičnega romanopisca. Kleist je prepoznaven predvsem po specifičnem fiktivno-biografskem upodabljanju znanih oseb, od Castra do Johnnyja Casha; slovenskemu prostoru pa se je približal s prevodi del Johnny Cash: I See A Darkness in Sanje o olimpijadi.
Nick Cave: Mercy on Me je Kleistova najnovejša stvaritev, ki je v izvirniku izšla konec letošnjega avgusta in si v tem času že nabrala širok nabor navdušenih odzivov. Kleist namreč v samosvojem bio grafskem grafičnem romanu ponuja vrtoglav vpogled v življenje in ustvarjanje avstralskega rokerskega velikana. Pri tem se zdi, kot da tokrat še globlje in še bolj suvereno zareže v biografski material, kajti tako na ravni grafičnega upodabljanja kot na ravni naracije, ki je premišljeno nelinearna, pred bralci nastaja skrajno intimen glas Nicka Cava, ki skozi dialog s svojimi fiktivnimi figurami – odlična avtorjeva domislica – kakršne je ustvaril v času štiridesetletnega vsestranskega ustvarjanja, o samem sebi govori na način, ki ga je zmožen le on: Nick Cave. Nič čudnega, če ta »on« Kleistovo delo pospremi z besedami: »Zagotovo bližje res nici kot katerakoli biografija!«

Robert Bobnič, Bukla 138-139

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.