| Založba | Mohorjeva Celovec, Slovenska matica |
| Leto izdaje | 2019 |
| ISBN | 978-3-7086-1064-1 |
| Spremna beseda | Matjaž Kmecl, Reginald Vospernik |
| Urejanje | Reginald Vospernik |
mehka vezava
160 strani
Tip knjige
poezija
Kategorije
leposlovje > poezija
leposlovje
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
V dveh pesniških zbirkah, Tihožitjih iz zgodnjih let (1965) in kasnejših Besih (doslej neobjavljenih), je zajeta celotna poetična bera Ericha Prunča. Bese je avtor vse do zadnjega hranil v namiznem predalu, javnosti so dostopni šele s to knjigo. Objavo je prijazno dovolil pesnikov sin Roman Luka Prunč kot nosilec avtorskih pravic.
"Obe zbirki kažeta eno in isto, nezamenljivo, pesniško osebnost. Še več: skoraj neverjetno se izpovedno dopolnjujeta. Navzven, tako govorita, se svet kaže kot tihožitno prijazna, nenevarna idila, medtem ko ga navznoter razkrajajo nevidni in sovražni besi. - Ob tem se hote ali nehote spomnimo prešernovske – sicer do obrabljenosti znane, pa zato nič manj veljavne – podobe pesnika, ki da mora hkrati nositi v svojih prsih 'pekèl in nebo' oziroma, po Prunču: do idiličnosti prijazna tihožitja skupaj s črnimi besi." (Matjaž Kmecl v spremni besedi)
"Prunč je bil neutruden znanstvenik, pesnik, vnet diskutant ob številnih priložnostih, inovativen gledališčnik, spreten soorganizator Koroških kulturnih dni, društvenik in ploden publicist." (Reginald Vospernik, urednik knjige)
ŽEJA
Udarjam na suhi bron sonca.
Snudim sledove izžganih vek
na slanem čelu zemlje. Tipljem
po lepljivi rani pijanih muh.
S slepim nožem trgam raskavo
dlan njive, z usahlimi studenci
močim nebu mrtvi, topi dlesni.
Butam ob nemi bron sonca.
Recenzija Bukla
Predstavitev deloma pozabljene in deloma neznane poezije koroškoslovenskega jezikoslovca, slavista in prevajalca Ericha Prunča (1941–2018) je poseben kulturni dogodek. Najprej zato, ker sta posmrtno v eni knjigi objavljeni dve zbirki; prvo, Tihožitja, je avtor pod psevdonimom Niko Darle objavil že davnega leta 1965, in zato ker je druga, Besi, tokrat prvič predstavljena javnosti. Kljub več kot polstoletnemu časovnemu razponu med njima se – v spremni besedi opozarja Matjaž Kmecl – skoraj neverjetno izpovedno dopolnjujeta in kažeta eno in isto, nezamenljivo pesniško osebnost, »najčistejšega pesnika koroške različice intimizma«. Navzven se svet obeh zbirk »kaže kot tihožitno prijazna, nenevarna idila, medtem ko ga navznoter razkrajajo nevidni in sovražni besi«. Druge potrebne razlage za razumevanje Prunčevega pred javnostjo skritega pesnjenja in vzgibov zanj najde bralec v spremni besedi njegovega mentorja in kritika Reginalda Vospernika, ki je pesniku stal ob strani že na začetku.
Iztok Ilich, Bukla 151
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
