Transverzala

Recenzija Bukla

Kaj se zgodi, ko si Jakob J. Kenda, prevajalec in pohodnik, ki je kot prvi Slovenec prehodil celotno legendarno ameriško Apalaško pot, o njej pa napisal istoimenski in večkrat nagrajeni literarni potopis, dve leti po čezoceanski pustolovščini znova oprta nahrbtnik in se tokrat odpravi po Sloveniji? Sledi pričakovana nepričakovanost. Kenda si v svoji pohodniški zgodbi ves čas prizadeva narediti dvoje: po eni strani dekonstruirati sedanjo Slovensko planinsko pot, ki jo poimenuje »stara polovica«, saj se mu ne zdi več aktualna in dovolj atraktivna, po drugi strani pa se vrne k njenim temeljem in si zada gromozansko nalogo, da bo v lastni režiji sklenil krog te nacionalne pohodne poti, tako kot je bilo tudi mišljeno ob njeni ustanovitvi pred več kot šestimi desetletji. Kenda za začetek poti s seboj vzame svoja najstniška otroka, z njima pa se na pot odpravi kar iz ljubljanskega doma ter ob priključku na staro polovico zavije v nasprotno smer od urinega kazalca; potem ko pridejo do Slavnika, zavijejo na vzhod proti redko poseljeni slovenski divjini in kočevskim koncem (z medvedom in kačami vred!), pred nami pa se odpre eden najizvirnejših delov knjige, ki kar vabi na pot. Kenda je natančen v opisih in bister v opažanjih, seveda pa ga pot poganja hitro naprej, tako da se ne ustavlja pri vsakem ovinku. Vmes se mu zgodi tudi nekaj nepričakovanih obiskov; v Slovenijo priromajo njegovi sopotniki z Apalaške poti. Z njimi si ogleda ljubljanski Trg republike, ki ga ima za Slovenijo v malem, odpelje jih na ljubi in domači Krim, od koder se vidi večina njegove Transverzale (vse je nekako pri roki, pa se vseeno nabere tisoč dvesto kilometrov poti) in še kam. Šele zadnji del knjige predstavlja tisto, kar običajno velja za ključni del Slovenske planinske poti: Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in Julijce začini z nekaj izvrstnimi ocvirki, v zaključek pa nameša dobrote, da se nežno oko gotovo zasolzi. Sklep se tako ponuja sam po sebi: izvirna pohodniška knjiga izvirnega človeka, ki hodi svojo pot!

Samo Rugelj, Bukla 156

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.