Zgodbe nekega slabiča

Recenzija Bukla

Zgodbe nekega slabiča je druga knjiga Kazimirja Kolarja, ki se je leta 2016 predstavil z romanom Glas noči, tokrat pa se podaja v svet kratke zgodbe. Knjigo sestavlja devet zgodb, v katerih srečamo antijunake ali pa vsaj precej neprijetne in neprikupne like, ki se sprehajajo po meji in jo večkrat tudi prestopijo – včasih samo zato, da bi videli, kako je na drugi strani. Ali pa iz trmastega kljubovanja, ki je v svojem bistvu globoko ironično in celo (samo)destruktivno. Bizarni in odklonski liki privlačijo bralca na poseben, prav voajerski način, saj mu dajejo možnost varnega raziskovanja in ga obenem izzivajo. Zgodbe pogosto spominjajo na velika dela svetovne književnosti, celoten sentiment zbirke je nekako v duhu Zapiskov iz podtalja F. M. Dostojevskega, prva zgodba Sladoledarjevo poročilo priklicuje Camusevega Tujca, zgodba 1943 takoj spomni na Šolski zvezek Agote Kristof, zgodba V kazenski koloniji pa si s slavno Kafkovo zgodbo o mučilni napravi deli celo naslov. Zadnja zgodba v zbirki se dogaja leta 2049 in se precej metafikcijsko loteva apokaliptične prihodnosti ter preseneti s svojimi futurističnimi elementi. Zbirka, ki sloni na slabičih, je sicer polna ironije, pikrega posmeha družbi in brezkompromis­nih podob, ki se zažrejo v sliko realnosti.

Veronika Šoster, Bukla 164

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.