HHhH

Recenzija Bukla

Za ta izvrstni francoski hibridni roman, ki je izvirno izšel leta 2010, je Laurent Binet (1972) dobil ugledno Gouncortovo nagrado za prvenec. Bralca sodobne (tudi metafikcijske) literature pritegne že takoj na začetku, ko avtor citira Čeha Milana Kundero, ki v svoji Knjigi smeha in pozabe (tudi prevedeni v slovenščino) namiguje, da ga je kar malo sram, ko mora svoje like, izmišljene like, poimenovati. Kaj je banalnejšega, razmišlja Binet, od tega, da mora pisatelj v svojem otročjem prizadevanju za realistični učinek izmišljenemu liku navesiti izmišljeno ime? Ta poanta s prve strani romana lepo uokvirja Binetova prizadevanja pri njegovem konceptu graditve literature. Roman HHhH namreč temelji na resnični zgodbi. Njegov naslov je dejansko kratica rekla »Himmlers Hirn heisst Heydrich« ali »Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich«, pri čemer je Heydrich tisti Reinhard Heydrich, ki je med drugo svetovno vojno veljal za enega najnevarnejših ljudi tretjega rajha. Imenovali so ga tudi praški klavec, vse dokler ni leta 1942 v Pragi postal tarča t. i. operacije Antropoid, v okviru katere sta odpornika Slovak Jozef Gabčik in Čeh Jan Kubiš nanj izvedla atentat. Ta sicer ni bil povsem uspešen, Heydrich ni umrl na kraju napada, vendar pa je zaradi hude okužbe, ki je bila posledica rane, pozneje v bolnišnici vseeno umrl.
Zgodba o atentatu in njegovih protagonistih je seveda že dobro znana ter upodobljena v več knjigah in tudi filmih, zato v primeru romana HHhH navduši predvsem način obdelave teme. Binet se zgodbe namreč loti s trenutne perspektive in v prvi osebi upodobi pisatelja (torej samega sebe), ki si prizadeva narediti čim boljši (morda najboljši), vsekakor pa najbolj avtentičen portret tako obdobja kot vseh ključnih likov tega dogodka, ki je v nekem okviru gotovo spremenil potek druge svetovne vojne in s tem tok zgodovine. Po eni strani tako skuša avtor skozi svoj roman do skrajnosti izkoristiti dramaturški potencial resnične zgodbe, v kateri med seboj vzporeja življenjske zgodbe in psihološke profile glavnih junakov te srhljive in napete zgodovinske drame, ob tem pa seveda skuša osvetliti vse okoliščine, ki so privedle do končnega vrhunca. Po drugi strani pa nam z vidika avtorja predstavlja tudi ustvarjalno plat nastajanja tega besedila, pri katerem se mora njegov ustvarjalec na podlagi dostopnih virov ves čas odločati, kako bo strukturiral svoje pisanje, kaj bo uporabil in česa ne in koliko zastranitev od glavne zgodbe si lahko privošči, da ne bo odgnal bralca. Pri tem Binet izzivalno vpeljuje tudi druga, že obstoječa literarna in filmska dela na to temo, saj kritično analizira njihove slabosti in prednosti, razkriva, kje so njihovi avtorji svojo pripoved prikrojili po svoje, saj za določene detajle ni nobenih zgodovinskih virov, drugim piscem zavida domiselne rešitve in podobno. HHhH se tako bere kot izvrsten romaneskni klon dveh literarnih žanrov, zgodovinske srhljivke o resničnih zgodovinskih dogodkih in metafikcijskega romana o pisateljskem ustvarjanju. Pri tem pa se avtor potrudi, da do konca ostane avtentičen in bralca prepriča, da si ne izmišljuje niti na ravni zgodovinske zgodbe, ki jo pripoveduje, niti na ravni pripovedi o ustvarjalnih dilemah pri pisanju in literariziranju te zgodovinske zgodbe. HHhH je torej roman, ki izpiše celo dvakratno resničnost, tako zgodovinsko, na kateri temelji, kot ustvarjalno, iz katere nastaja. Eden od literarnih presežkov tega leta.

Samo Rugelj, Bukla 109

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.