Božanski imperator Peščenega planeta

Recenzija Bukla

Frank Herbert je z Otrokoma peščenega planeta na videz lepo zaključil trilogijo, a kot je dokazal že z Mesijo s peščenega planeta, je vsaka zmaga nad terorjem zgolj prvi korak v novo diktaturo. Ko je George R. R. Martin očital Tolkienovemu Gospodarju prstanov sred­njeveško filozofijo, češ da bi se moral vprašati, kakšna bo Aragornova davčna politika in ali bo kot kralj izvedel sistematični genocid nad orki, je lahko odnose v svojih zgodbah že gradil po Herbertovemu vzgledu. Zgodba četrte knjige se odvija kar 3500 let po dogodkih prejšnje in imperator Leto II – zdaj hibrid človeka in peščenega črva z vpogledom v prihodnost – s strahovlado drži nadzor nad človeštvom. A Leto II, podobno kot njegov oče Paul, ni oblasti željan samodržec, temveč ustvarjalec dolgoročnega, večtisočletnega načrta razvoja človeštva. Božanski imperator peščenega planeta do konca izpelje Herbertov odgovor na Temelje, slovito trilogijo Isaaca Asimova, ki je izšla desetlet­je pred ­Peščenim planetom (in izide v slovenskem prevodu prihodnje leto). Medtem ko je Asimov zagovarjal urejen in od zgoraj navzdol organiziran družbeni sistem, pa s šestdesetimi leti navdihnjen Herbert pokaže neizogibno tiranijo takega pristopa ter v zaključku knjige predstavi nekoliko anarhistično rešitev. To še dodatno nadgradi v zadnjih dveh knjigah, ki sta hkrati tudi najbolj akcijski in pustolovski.

Igor Harb, Bukla 169

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.