Planet, ki ne raste

Recenzija Bukla

Lučka Kajfež Bogataj je raziskovalka na področju meteorologije in klimatologije, ki je za svoje delo do zdaj prejela že več nagrad, med drugim, v okviru IPCC, Medvladnega odbora za podnebne spremembe, kjer je članica, leta 2007 tudi Nobelovo nagrado za mir (razdelili so si jo z Alom Gorom). Ob svoji poklicni poti je ves čas javno aktivna na področju ozaveščanja v zvezi s klimatskimi spremembami, kjer je, v tandemu z ilustratorjem in striparjem Izarjem Lunačkom, v zad njih letih izdala dve knjigi, Vroči novi svet (2013) in Planet Voda (2015), namenjeni mlajšim bralcem, ki sta obe prejeli priznanji zlata hruška. Najbrž to ne uide niti sklepni knjigi trilogije Planet, ki ne raste, saj ta že z naslovom imenitno ponazori temeljni paradoks našega časa: na eni strani prizadevanje za stalno gospodarsko rast, ki s seboj prinaša okoljske probleme in planetarno obremenitev na vseh nivojih, na drugi strani pa predstavlja planet našega prebivanja, ki je končen v svoji omejenosti in ima vnaprej uokvirjen obseg svojih virov. Vodnik nas pelje od podnebnih sprememb in ozonske plasti prek zakisanja oceanov in stanja različnih ekosistemov do pretirane rabe tal in voda ter rušenja dušikovega in fosforjevega kroga, nalaganja aerosolov v ozračju ter kemičnega in drugega onesnaženja ter ves čas poudarja zmernost v človekovi porabi, saj tudi tisti, ki imajo več materialnih dobrin, teh načeloma ne morejo porabiti – avto v Evropi, kot neki premični simbol sodobne družbe, več kot devet desetin časa stoji na parkirišču. Knjiga o sedanjosti našega planeta za njegovo prihodnost.

Samo Rugelj, Bukla 131

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.