Na tesnobi

Recenzija Bukla

Pred nami je iskrena izpoved novinarke, tekstopiske in urednice, Damjane Bakarič, ki se je več let neuspešno spopadala s tesnobo. Nenadni napadi panike so ji ob različnih priložnostih (med pogovorom za službo, med pomembnim sestankom, pa tudi med čisto običajnimi pogovori …) neprijetno grenili življenje. Nenapovedano ji je zmanjkalo zraka, v prsih jo je dušilo, izgubila je nit pogovora itd., in čeprav je sprva od problemov bežala in težave zanikala, je z leti in s trudom prišla na pot samospoznanja in soočenja s seboj. Po poglobljenem raziskovanju lastnih težav, pogovorih s terapevti ter številnih prebranih knjigah in člankih se je odločila, da na glas (in s knjigo) pove svojo zgodbo, oplemenitila pa jo še z desetimi pripovedmi posameznikov, ki so se med pisanjem knjige pogumno javili na njen razpis na Facebooku. Za svojo deseterico pripovedovalcev pravi, da kljub svoji inteligenci, empatičnosti in srčnosti v tem kaotičnem, hladnem in noro hitrem svetu nekako niso zdržali in so se zlomili, so si pa za razliko od mnogih to upali priznati. Prepričana je, da je takih težav med ljudmi več, kot si mislimo. »Med novinarji, oglaševalci, menedžerji, direktorji, različnimi delavci, ki opravljajo odgovorne funkcije, je tega ogromno,« pravi. V knjigi so ključne prav pripovedi teh drugih ljudi, ki nakazujejo, da tesnoba, anksiozne motnje in panični napadi niso nič neobičajnega in tako ta problem destigmatizirajo in detabuizirajo. Junaki v knjigi kar kričijo: »Poglejte, koliko nas je! Niste sami! To je ključno za strah.« Damjanina izpoved je seveda najbolj podrobna in se kot rdeča nit vleče skozi knjigo, in ko sem jo vprašala, ali misli, da se je morda preveč razkrila in preveč odkrito spregovorila o svojih težavah, je rekla: »V resnici nisem imela izbire. Strah pri tesnobi in paničnih napadih, ravno to, da se skrivaš pred drugimi, te vsako sekundo bolj tlači dol, v temo. Trepetaš. Neprenehoma si obremenjen. In kamor koli pogledam, vidim trpeče oči ljudi, ki si ne upajo spregovoriti. Spremljajo me vse življenje. Vsi, ampak res vsi, imamo težave. Takšne in drugačne. « Kaj pa tesnoba v odnosih? »V odnosih se porajamo in k njim se vselej vračamo,« je zapisala terapevtka mag. Avberšek v spremni besedi, v knjigi pa lahko beremo, da je Damjana nekoč rada in zlahka spoznavala nove ljudi, to ji je omogočal tudi poklic novinarke, veliko je hodila ven in se družila, a ti odnosi so bili površinski. Ko so se pojavile njene težave, je začela ostajati doma, se zapirati vase in postopoma drseti iz družabnih mrež. In danes Damjana o odnosih pravi: »Osnova vsakega odnosa je iskrenost, brez nje ni razvoja, brez nje se vse slej ko prej sesuje v prah in bolečino. Še vedno se učim, a zdaj znam postavljati meje. Če ne takoj, pa malo kasneje, vendar znam. Prej nisem znala.« In kako je s strahovi za naprej? So ti po knjigi še prisotni? »Seveda,« se nasmehne, »veliko stvari se še bojim, tudi odzivov na knjigo.« Govorili sva še o počasnem, a zanesljivem ubijanju duše, o mladostnikih, ki imajo zaradi paničnih napadov že pri petnajstih letih predpisane tablete. Damjana ne more pogledati stran, pravi, da je to hinavsko, in zato je s knjigo vse skupaj potegnila na dan. S problemom strahu se je namreč treba ukvarjati, o tem je treba govoriti. In kot je zapisala na naslovnici, »huda tesnoba in panični napadi niso največje prekletstvo, ki se vam zgodi, čeprav mislite, da umirate«. Kljub vsem opisanim težavam je njena knjiga svetla, pozitivna in tesnoba je njena prijateljica, ki jo je prišla opozorit, da nekaj ne dela prav in zdaj bi Damjana to zgodbo rada povedala naprej.

Renate Rugelj, Bukla 125

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.