Gremo mi v tri krasne

Recenzija Bukla

Se spominjate Uroša, fanta iz Ljubljane, ki ga je mama neko poletje poslala na počitnice na podeželje v knjigi Avtobus ob treh? Tiste počitnice so se pričele kot katastrofa, končale pa kot eden lepših spominov. To poletje je Uroš zajadral v najstništvo. Njegova mama ima sedaj novo kaprico: prepričana je, da preveč časa preživlja na telefonu, zato ga pošlje na razstrupljevalni tabor v neko puščo v hribih, brez telefona (!!!), z diktatorskimi vodniki, ki jih Uroš ne namerava ubogati. Ni mu všeč niti skupina neznanih vrstnikov, pa čeprav so vmes tudi luštne punce. Za povrh se mu takoj prilepi neki čudak, ki mu pove prav vsako svojo misel, tudi to, da se je že na avtobusu zaljubil v eno izmed deklet. Prav tisto, ki je všeč tudi Urošu! Dogajanje kmalu po jeznem začetku iz blede, enodimenzionalne slike pričenja pridobivati barve, ostrino, smisel, globino, toplino in značilni Urošev humor. Ko popušča telefonska abstinenca, Uroš opazi, da imajo vrstniki podobne, drugačne in še hujše težave – na tem taboru nihče ni kar tako. Odpirajo se mu novi svetovi, dobi izkušnje, tudi neprijetne, a dragocene, spoznava odtenke vrstniških bolečin, veselja in zmag, ki so mu, zapredenega v virtualni svet, ostajale nevidne. Pridobi prijatelje in prijateljice, nauči se pomagati v kuhinji in na kmetiji, vzpeti se v hribe, hrepeneti, napisati pismo na papir in se veseliti, ko ga prejmeš, odrekati se, dajati in prejemati, kar najboljšega imamo. Odmaknjenost od vsakdanjosti mu podari izostren pogled nase. Zabavna, lepa, navdihujoča zgodba za vse starosti!

Maja Črepinšek, Bukla 155

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.