Jegličev dnevnik

Recenzija Bukla

Znanstvenokritična izdaja dnevnika Antona Bonaventure Jegliča (1850– 1937), publicista, teologa in ljubljanskega škofa v obdobju 1898– 1930. V tem času (od januarja 1899 naprej) je Jeglič redno pisal dnevnik, ki je v površno pripravljeni knjižni obliki izšel kmalu po drugi svetovni vojni, zdaj pa je izdan v integralni in pregledani obliki kot knjiga velikega formata na 1130 straneh in veleknjižni projekt (dodani so mu tudi uvod, redakcijsko poročilo, kopije strani iz njegovega dnevnika in obsežno, skoraj 60-stransko imensko kazalo). Jeglič je v svojem večdesetletnem javnem delovanju pomembno zaznamoval tako rekoč vse večje (katoliške) projekte. Na njegov predlog in z njegovo pomočjo je bila, denimo, v Šentvidu postavljena prva popolna slovenska gimnazija. Kot politik je bil vključen v večino odločilnih potez narodne politike (politično je sicer deloval precej prikrito). Ob tem je bil avtoriteta za Katoliško narodno stranko (iz katere je izšla Slovenska ljudska stranka, ki ji je pomagal do zmage in potem podprl politiko t. i. majniške deklaracije). Vse to se kaže tudi v njegovem dnevniku (opremljenem z opombami na strani pod besedilom). Ta je vsebinsko pomenljiv in raznoroden, obravnava tako specifično katoliške kot tudi širše družbeno aktualne in kulturne, pa seveda tudi osebne teme, v katerih se nam odkriva kot človek z vsemi svojimi pozitivnimi, pa tudi negativnimi lastnostmi. Po eni strani je Jegličev dnevnik (ki je bil sicer pisan za osebno, ne pa za javno uporabo) torej okno, skozi katerega lahko zremo na duhovno stanje ljubljanske škofije in njega samega, po drugi strani pa je to dragocen vpogled v obravnavano obdobje slovenske zgodovine s perspektive ene najuglednejših osebnosti tistega časa v našem prostoru. Ena najpomembnejših domačih zgodovinsko-biografskih knjig letošnjega leta.

Samo Rugelj, Bukla 115

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.