Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Evforija

233 kilometrov Pirenejev ob poti do morja
Petra Vladimirov
22,00 € 22,00 € Prihrani 0,00 €
Na zalogi, rok dobave 1-3 delovne dni

Povej naprej

Založba UMco
Zbirka 'S terena'
Leto izdaje 2019
ISBN 978-961-7050-46-2
Urejanje Renate Rugelj, Samo Rugelj

Založnik o knjigi

Na prvi pogled je Evforija zgodba o teku. V resnici pa je mnogo več kot to, saj gre za besedilo, ki se še najbolj približuje tekaškemu romanu. Evforija je osebna izpoved avtorice o tem, kaj se zgodi, ko si iz namišljenega občutka vsemogočnosti pahnjen na dno in moraš pričeti od začetka. Je zgodba o vsem lepem, kar odkriješ potem. Je zgodba o gibanju, premikanju naprej. Zgodba o srečanjih in skupnih doživetjih. O sprejemanju in predanosti. Navsezadnje pa je Evforija tudi zgodba o potrditvah in osebnih izpolnitvah, o zasluženi evforiji ob opravljenem presežku, kar v živ­ljenju iščemo vsi.

Evforija

Avtoričin knjižni prvenec na pronicljiv in humoren ter stilistično dovršen način opisuje nesrečo med tekaško tekmo v Andori, obdobje okrevanja ter ponoven nastop leto kas­neje na 233-kilometrski preizkušnji, ki velja za eno najtežjih na svetu. Slikovitim opisom tega popotovanja dodaja poglob­ljena razmišljanja o teku in življenju nasploh. Hkrati pa pripoved mojstrsko preplete z zgodbo o šestdnevnem pohodu mladostnikov vzgojnega zavoda iz Kranja neposredno na morje. Dogajanje prehaja iz zgodbe v zgodbo, ta pa naposled postane ena sama: korak za korakom vsak zmore vse in vsak ima svojo Evforijo.


»Ko so čustva in telo v istem trenutku na polnih obratih, Evforija ostaja prizemljeno trezna. Lekcija iz vzdržljivosti in – vzgoje!«
– Boštjan Videmšek


O AVTORICI

Petra Vladimirov

Petra Vladimirov (foto: Bojan Puhek)

Diplomirala je iz psihologije in magistrirala iz sociologije, od leta 2007 je zaposlena v Vzgojnem zavodu Kranj kot vzgojiteljica otrok z motnjami vedenja in čustvovanja. V prostem času teče, da ustvarja zgodbe. Nekaj jih je napletla na klasičnih maratonih, v zadnjih letih jih je dopolnila z udeležbami na domačih in tujih ultratekaških prireditvah. Navdušuje se nad tekmami, ki potekajo v samooskrbi in tako ohranjajo prvinskost izkušnje v neokrnjenem okolju, tek pa dopolnjuje s turnim smučanjem in potovalnim veslanjem.

Leta 2017 se je z Žano Andreevo udeležila Evforije, 233-kilometrske tekaške preizkušnje prek andorskih Pirenejev. Tekmo je zaradi zloma noge zaključila predčasno. Takoj naslednje leto sta se z Žano vrnili, da poravnata račune.

Nastala je ta zgodba.

IZ KNJIGE

»Cilj je le poslednje dejanje v nizu mnogih, prazno samo po sebi. Z vso veličino ga napolni opravljena pot. Žlahtnost se skriva v prepletu predhodnih dogodkov. Nekaterih povsem banalnih, dolgočasnih, na videz nepomembnih, ničvrednih. Drugih zabavnih, napolnjenih s smehom in radostjo. Tudi v tistih težkih, v odvečnih, tako neprijetnih, da bi najraje videl, ko jih ne bi bilo. Cilj jih le zaključi in poveže. Postavi piko in zaokroži zgodbo. Cilj zgodbo konča, da jo lahko razumemo kot celoto, iz njene dovršenosti izbruhne evforija in vse prežame smisel. Prav tisti pomen, ki ga je že zdavnaj v sebi nosil vsak njen drobec, pa se ga takrat, ko se je zgodil, še nisi zavedal.

Vsak korak je veličasten. Vsak naslednji korak, vesel, dolgočasen in težak, pravilen in napačen, prav zdaj vsebuje veličino tistega, kar bomo nekoč zaključili. Delec evforije opravljenega presežka. Vsak korak, ki jih nenehno stopamo vsi.«

PROLOG

Fakof.

To nima prav nikakršnega smisla.

Ležala sem na zložljivi postelji s hrapavo ponjavo v polkletni telovadnici nekega andorskega mesteca in hlastala za mislimi, ki so se zaganjale v zamegljeno zavest. Spati bi morala. Le dve uri sva si odredili v ta namen. Vsako noč, niti ne noč, vsak konec etape, kadarkoli je že naneslo, po dve uri. Ki ju je še dodatno oklestil možganski nemir. Nima smisla, to res nima smisla, je odzvanjala naveličana utrujenost. To je čisti kretenizem, je besnel glasnik udobja.

Za nama je bilo štiriindevetdeset kilometrov pirenejskih gora in vsaj deset kilometrov skupnega vzpona. Pred nama toliko in še pol. Vegast skrilasti šoder, strma brezpotja bodečih trav, alpske močvare in zahrbtna snežišča, ki sva jih mleli pod žgočimi gorskimi žarki ali v brezoblično mrzlih temah noči, vselej skozi zrak tako suh in pomešan s prahom, da je pekoči knedelj rastel v grlu in dušil besede. Res, da vse to mimo neštetih jezer, prek planjav cvetočega rododendrona, v nedrju vrtoglavih razgledov, ki bojda, če se res temeljito zazreš, segajo vse do obal Španije. A midve sva večinoma zrli zgolj v pot, ki je marsikje sploh ni bilo. Res skrajno bedasto, sem si mislila naprej. Namesto da bi se kotalili v alpskem cvetju polni veselja, kot furiji otopelo dirjava skozi vse to. Zakaj že? Ne bova pokorili še neosvojenih gorovij na nekem drugem planetu, ne bova se prerinili čez ozemlja, kjer še ni hodila človeška noga, nič novega ne bova odkrili, le dvesto triintrideset kilometrov Andore bova pregurali na meji svojih moči. Dvesto triintrideset kilometrov brez vsakršnega pomena, kot si jih je zamislil nekdo in mi mu brezumno sledimo. Za to ne bo nič na svetu drugače. Nobena vojna se ne bo končala, lačni ne bodo siti, na fejsbuku pa bi bržkone dobili več lajkov za sliko hamburgerja s pivom kot pa za tole. Bolno. Ne grem se več, sem dokončno sklenila. Ko se Mucki zbudi, ji razodenem, kakšen nateg je vse to, in ji predlagam, da nehava, dokler sva še živi in zdravi. V resnici nama sploh ni treba, sem se dokončno potolažila in pomirjena, da le nisem brezsmiselni bedak, potonila v trzajoči polsen.

Prav imaš, je rekla Mucki, ko sva ob enajstih zvečer v veliki telovadnici pili kavo in buljili predse. Ampak, kam bova šli ob tej uri? Hotel imava rezerviran šele od sobote naprej, zdaj pa bo komaj petek. Japonki, na tekmi edini ženski tandem poleg naju, sta ravno vkorakali na postojanko in nama mahali v nekem samosvojem azijskem navdušenju. Nekdo poleg naju je odstopil. Odhajal je s svojo podporno ekipo in zaželeli so nama vso srečo, Angleža na nasprotni strani telovadnice sta premetavala svojo kramo. Kaj bova, sem prekinila bolščanje. Greva, je rekla Mucki. Misliš naprej, sem preverila za vsak primer. Seveda naprej, je rekla.

O knjigi iz drugih medijev

O Petri Vladimirov in 5. pohodu Alpe-Adria na portalu Siol., 1. 7. 2019

"Kako sestavite skupino, ki se bo odpravila do morja? Si morajo otroci to priložnost prislužiti?

Ne bi rekla.Običajno se otroci takšnega zalogaja prestrašijo, saj v svoji matični družini niso bili vajeni izletov in pohodov, zato so do teh idej sprva precej odklonilni. Ključno je, da jih dodatno spodbudimo in motiviramo, da se sploh odločijo za pot." 

Bolj ko je težko, bolj so zagreti: Petra Vladimirov, Ime tedna Val 202, 22. 7. 2019.

”Otrokom smo želeli ponuditi izkušnjo, pri kateri bodo res lahko dosegli velik cilj, nekaj, kar si bodo zapomnili za vse življenje.” 

Recenzija Bukla

Kratka in na pamet napisana sodobna zgodovina knjig o teku v slovenščini se bere nekako takole: Trideset tisoč korakov (priročnik za trening maratona, Penca), Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto (kako to delajo Kenijci, Manser in Tanser), O čem govorim, ko govorim o teku (pisatelj in tek, Murakami), Ultramaratonec in Tek – moja norost (Karnazes in Mravlje), Rojeni za tek (Tarahumari se po sto kilometrih šele ogrejejo, McDougall), Velika tekaška knjiga (ultimativni priročnik o teku, Steffny), Delaj, teci, živi (knjižni in pisarniški molj se spet spravi na maraton, Rugelj), Teči ali umreti (tek je enak življenju, Jornet), Jej in teci (tudi vegani so lahko vrhunski ultramaratonci, Jurek), Ultraman (tek te lahko ozdravi, Roll), Bela dama in Kazimira (biografije ženskih tekačic, Kozina Praprotnik), Ultrablues (trije pisci se gredo ultramaraton, Gombač, Rugelj, Videmšek), Joga in tek (kombiniraj tek in raztegovanje, Miklič), Norma in Na dolge proge (tek je lahko tudi leposlovje, Žiberna in Rugelj), Dve uri (kako teči maraton hitreje od tega, Caesar), Tekaški dnevnik čisto navadne gospodinje (teče lahko prav vsak, Pavlič), Tek poganja svet (povsem po svetu tečejo malce drugače, Wade), Hitrejši od strele (kako biti najhitrejši na planetu, Bolt), Tek in beg (tek je tudi psihološko pomenljiv, Ernejčič), Zagret za tek (tek je tudi špas, Roblek). V to impresivno kolekcijo bo sedaj čvrsto zajadrala tudi Evforija, kar je še kako primeren naslov za novo slovensko izvirno tekaško knjigo, saj je to po eni strani ime dirke, na katero se je s svojo prijateljico podala avtorica knjige, po drugi strani pa je evforija še kako in pogosto prisoten občutek pri vrhunskem tekaškem doživetju.

Na prvi pogled je Evforija zgodba o teku. V resnici pa je mnogo več kot to, saj gre za besedilo, ki se še najbolj približuje tekaškemu romanu. Evforija je osebna izpoved avtorice Petre Vladimirov, v poklicnem življenju kranjske vzgojiteljice otrok z motnjami vedenja in čustvovanja, o tem, kaj se zgodi, ko si iz namišljenega občutka vsemogočnosti pahnjen na dno in moraš pričeti od začetka. Je zgodba o vsem lepem, kar odkriješ potem. Je zgodba o gibanju, premikanju naprej. Zgodba o srečanjih in skupnih doživetjih. O sprejemanju in predanosti. Navsezadnje pa je Evforija tudi zgodba o potrditvah in osebnih izpolnit­vah, o zasluženi evforiji ob opravljenem presežku, kar v življenju iščemo vsi. Avtoričin knjižni prvenec na pronicljiv in humoren ter stilistično dovršen način opisuje nesrečo med tekaško tekmo v Andori, obdobje okrevanja ter ponoven nastop leto kasneje na 233-kilometrski preizkušnji, ki velja za eno najtežjih na svetu. Slikovitim opisom tega popotovanja dodaja poglobljena razmišljanja o teku in življenju nasploh. Hkrati pa pripoved mojstrsko preplete z zgodbo o šestdnevnem pohodu mladostnikov vzgojnega zavoda iz Kranja neposredno na morje. Dogajanje prehaja iz zgodbe v zgodbo, ta pa naposled postane ena sama: korak za korakom vsak zmore vse in vsak ima svojo evforijo.

Samo Rugelj, Bukla 150

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...