Herman Gvardjančič

Založnik o knjigi

Risba je sled, ki jo slikar ohrani na papirju (ali na vsakršni podlagi, ›subjektilu‹), in je določena, končana in edina, ker ne dopušča popravkov. Z njo ni mogoče varati očesa. Risba ni serijska, asociativna; ničesar ne vsiljuje, sugerira; ničesar ne prenaša ali pooblašča. Nikoli ni posredovalna, amorfna in abstraktna, ampak spontana, individualna; konkretna – čutna – kot dotik, kot zrak, ki se ujame vanjo.

To je beseda Andreja Medveda, pesnika, esejista in galerista o risbi Hermana Gvardjančiča, upokojenega profesorja Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Herman Gvardjančič je strasten risar. Da ujame trenutek, ki ga je prevzel, je dovolj kos papirja, Petrolov račun ali kaj drugega, kar je pri roki.

Marko Košan, višji kustos in muzejski svetovalec Koroške galerije likovnih umetnosti, pravi, da je za sabo puščala neposredno, surovo sled: na ta način Gvardjančič dodatno mitologizira ambient škofjeloškega polja, ki je kot tak že zapisan v slovensko umetnostno zgodovino … in to tako, da mu v novejši slovenski umetnosti ni para.