Nesmrtnost in neumrljivost, Tretja knjiga

Recenzija Bukla

Tine Hribar (1941) je v tretjem delu monumentalnega filozofskega projekta – ta se je v prvem delu s podnaslovom Od šamanov do kristjanov z vidika prikazane sistematike nanašal na dobo Očeta, drugi je s podnaslovom Krščanska posmrtna nesmrtnost vseboval prikaz zgodovine krščanstva z vsemi njegovimi »križi in težavami« – prikazal današnje napore teologov, da bi v kristjanih znova obudili živo vero v Jezusa kot Kristusa in v njegov drugi prihod z dokončnim uresničenjem nesmrtnosti. V tem smislu Hribar na začetku tretje knjige navede svoje dopisovanje s krščanskim filozofom Gorazdom Kocijančičem in preiskuje njune razlike v dojemanju odnosa do smrti in neskončnosti, ki je izhodišče za nadaljnjo analizo. Na koncu knjige se Hribar loti še sodobnih sporov, idej in želja znanstvenikov ter seveda filozofov glede prihodnje človekove neumrljivosti, kar opiše s primeri najnovejših raziskovalnih poskusov na tem področju (o katerih je pisal tudi Alojz Ihan v svoji zadnji knjigi), ter interpretira obsmrtne izkušnje, ki se razlikujejo tudi glede na to, ali je človek, ki jih je doživel, veren, in glede na to, katere vere je. Pri tem ugotavlja, s tem pa tudi zaključuje zadnjo knjigo, da je v človekovem življenju najpomembnejša ljubezen; po njegovem mnenju je namreč znanstvena pot, usmerjena k nesmrtnosti, enako naporna, morda tudi brezizhodna, kot je teološka pot – človeško življenje bo mogoče zgolj podaljšati, ne pa tudi proizvesti večnega življenja ali večne mladosti. Filozofsko-založniški presežek!

Samo Rugelj, Bukla 149

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.