3 vprašanja: Samo Rugelj
Samo Rugelj (1966), urednik, založnik in knjižni avtor, se je po začetnih monografijah s področja filma in založništva začel sčasoma preobražati v vse bolj leposlovnega pisca. Ob izpovednih spominih Delaj, teci, živi in potopisno navdahnjenih Triglavskih poteh je leta 2016 objavil svoje prvo leposlovno delo Na dolge proge, v središče katerega je postavil tekača na poti skozi življenje. Leta 2018 je objavil svoj prvi, napeti roman Resnica ima tvoje oči, ki je bil lepo sprejet pri bralcih in tudi nominiran za kresnikovo nagrado. Pet let kasneje se vrača z drugim romanom Samo močni preživijo, ki mu je znova vdahnil dramatične razsežnosti.
Samo Rugelj
Samo močni preživijo
UMco, zbirka Roman, 2023, m. v., 271 str., 24,90 €
Bukla: V središče svojega drugega romana Samo močni preživijo ste postavili odnos med očetom in sinom. Zakaj?
Rugelj: Ta odnos me zelo definira in intrigira, tako ta z že pokojnim očetom na eni strani kot z zdaj že odraslima sinovoma na drugi. Recimo, kaj je tisto, kar sem kot sin dobil od očeta, in kaj naj bi kot oče predal svojima sinovoma. V teh časih se mi zdi, da je razmislek o vlogi moškega potisnjen nekoliko vstran, zato sem ga s svojim romanom želel poudarjeno nagovoriti, ta univerzalni odnos pa naslikati na ozadju sedanje družbe. Seveda pa v tem romanu ne gre zgolj za ta odnos. Tu je tudi tema nekdanjih neuresničenih ljubezni, ki včasih samo čakajo, da planejo v ospredje, in seveda to, čemu naj se posveti človek, ki ve, da ima pred seboj le še zelo malo časa.
Bukla: Kako to, da ste se lotili cestnega romana?
Rugelj: Že dolgo, več kot tri desetletja, me je zasledovala ideja, da se na cestnem potovanju, še posebej po območju, kot je odmaknjena, divja, prvinska Amerika, lahko junakom zgodi karkoli. Prvič sem – še v študentski izvedbi in skoraj brez denarja – z avtom in prijatelji potoval po Ameriki na začetku devetdesetih let in tisto potovanje je pustilo sledi vse do danes. Zdaj sem končno uresničil načrt, da je tam tudi prizorišče mojega romana. Da pa to ne izpade preveč eksotično in nenavadno, se roman začne tukaj, pri nas, v sosednji ulici in na sosednjem griču, potem pa bralca zlagoma odpeljem na drugo stran oceana, ga tam skupaj z glavnima junakoma posadim v avto in pošljem na pot v neznano.
Bukla: Bi Samo močni preživijo označili za žanrski roman?
Rugelj: Hm, dobro vprašanje. Načeloma pri svojem leposlovju izhajam iz podobne predpostavke, kot so pred leti zasnovali filmsko Dogmo 95. Ta je med drugim pomenila, da filmi, kot je denimo meni najljubše Vinterbergovo Praznovanje, niso smeli biti žanrski, temveč dramski, seveda pa so se lahko zraven prikradli tudi žanrski elementi. Tega sem se držal tudi sam: za razliko od vala slovenskih kriminalk, ki smo mu bili priča v zadnjem času, sem skušal napisati leposlovni roman, ki pa mu na neki točki sledi napet in dramatičen – lahko rečemo tudi kriminalni – obrat. Bralce vabim, da posežejo po njem in ugotovijo, ali mi je uspelo. (nasmešek)