Hvalnica počasnosti, Najlepša neznanka svetloba in Svetloba od zunaj
Carl Honoré
Hvalnica počasnosti; Svetovno gibanje, ki kljubuje kultu hitrosti
prevod: Emanuela Malačič
Chiara, 2018, m. v., 233 str., 22 €
Letošnje poletje me je – končno! – naučilo umetnosti delanja ničesar. Dva meseca nisem praktično nič delala, brala pa sem, saj je to največji užitek, in ne delo. Sem brala skrbno izbrano literaturo počasi. V Tempo giusto, kot nosi naslov sklepno poglavje knjige, ki je intonirala ta sladki poletni čas: Hvalnica počasnosti. Avtor si je za vodilo izbral znano Gandhijevo misel: »V življenju so pomembnejše reči od nenehnega pospeševanja njegove hitrosti«, kar počne brutalni neoliberalistični čas. Zato je eno najpomembnejših kljubovanj vulgarnosti hitečega življenja upočasnjevanje. Hvalnico počasnosti bi moral prebrati vsak, ki zna brati, torej od 6 do 100 in več let. In se ob njej učiti najti lastno ravnotežje, svoj primerni, zmerni tempo, kar pomeni tempo giusto. Na svetu rastejo skupnosti in gibanja, ki to počnejo, vsak dan jih je več, pa tudi posameznikov, ki prisegajo pod zastavo edino možnega preživetja: Bolj počasi! Kajti počasi je lepo, je dobro! Zato slow food, s katerim so začeli Italijani, počasno hranjenje. Zato Cittaslow, s katerim so začeli v Italiji, ali počasna mesta, katerih deklaracija vsebuje 55 zaobljub, med njimi: zmanjševanje prometa in hrupa, povečevanje zelenih površin in peš con, podpora lokalnim kmetovalcem, ohranjanje lokalne estetske in kulinarične tradicije itn. Pa počasno milovanje telesa in duha, ki slavi počasno spolnost. Delo naj bo po meri človeka in ne težaško garanje! Prostemu času je treba posvetiti sleherni dan in se zavedati pomena resničnega počitka. Kako počivati, se pravi gojiti »umetnost delanja ničesar«, danes obvlada redkokdo! In morda najpomembnejše poglavje – Otroci: vzgoja brez priganjanja. Počasno šolanje! Hitro trpanje podatkov v glavo = piflanje ničesar ne nauči, predvsem pa to ni užitkarsko učenje, učenje za življenje! Manj obšolskih dejavnosti! Več igranja! In čim več nestrukturiranega časa za otroke in odrasle! To prinaša neprimerno več zdravja in zadovoljstva, boljše medosebne odnose ter srečo, ki je ni ne v hitrosti, ne v tekmovanju, ne v denarju … Čas je, da se tudi v Sloveniji poleg slow food prebudijo še druge oblike gibanja, ki kljubujejo kultu hitrosti. Med njimi je ena imenitnejših »najboljši stroj za upočasnjevanje časa«, kot je knjigo in branje definiral francoski mediolog R. Debray.
Vladimir P. Štefanec
Najlepša neznanka svetloba
Mladinska knjiga, zbirka Nova slovenska knjiga, 2018, pt. v., 287 str., 29,99 €, JAK
Zato sem poleti brala knjige, ki dihajo počasi, in sem jih tudi prebirala prav počasi, ob njih veliko premišljevala. Misel zahteva praznino, te pa ni, če se ti mudi! Že četrtič je bil med nominiranci za kresnika Vladimir P. Štefanec z romanom Najlepša neznanka svetloba. Res je, da roman pripoveduje zgodbo fotografske družine, z velikim poznavanjem te teme, saj se z njo ukvarja kot visokošolski predavatelj in priznan likovni kritik. A mene je bolj vlekla druga razsežnost, ki leži kot prasnov pod to zgodbo: Plotinova filozofija večnosti. Štefanec je diplomirani filozof in razmišljanje o času je očitno njegova svet(l)a snov. »Če je prav razumel Plotina in je čas mogoče enačiti z gibanjem, odsotnost gibanja pa pomeni, da čas ne teče, ampak stoji, in če je večnost življenja v mirovanju …«, potem je Filipovo (glavni lik) fotografiranje mrtvih stik z večnostjo. Vanjo se preliva umirajoča duša, »da bi se vrnila v vseobsegajočo svetovno dušo, v Eno, večnost, in takrat bi se ustavil čas, čas njenega življenja.«
Roman je sestavljen iz šestih portretov. Očetovega in bratovega, ki živita v skupnem času, času, ko je bila mati še živa, on, Filip, pa v drugem, saj je mati umrla pri njegovem porodu. Breme te krivde je strašno. Brat pripelje iz sveta tujko, živahno, nagajivo dekle iz drugačnega časa, podobnega materinemu, ki ji je posvečen eden od portretov. Ženska, ki ni mogla umreti, je naslov zgodbe o sestrični, bolni, dvakrat pošljejo po Filipa, da bi ujel njeno smrt, vendar prej umre njen oče in ona oživi. Mati je mitska figura, oboževana, njena soba, njene obleke, njene knjige, vse je še leta po smrti tako, kot je bilo. Edina fotografija živahnega bitja v dnevni sobi je Filipova iz otroštva, ko je bil še deček s kodri. Gleda ta svoj nekoč srečen obraz, to svetlobo … Svetloba je svoboda! In se odloči, da bo zapustil stari, mrtvi čas in stopil v novega, živega, da ne bo več iskal stika z večnostjo, ampak polnino bivanja v zdajšnjem trenutku. Ves je prerojen, diha s polnimi pljuči, svet se spremeni. In vrne se tujka, »ki je nekoč odšla, da bi se zdaj vrnila, vstopila v njun skupni čas.« Roman, vreden počasnega branja!
Miljana Cunta
Svetloba od zunaj
Mladinska knjiga, zbirka Nova slovenska knjiga, 2018, pt. v., 90 str., 22,98 €, JAK
Poezija se napaja pri brezčasju, zato njeno branje človeka upočasni, ga osredišči, ko ga premakne globoko vase, da začne utripati v ritmu stiha in plesati z lepoto jezika, če je pesem verodostojna. In take piše pesnica Miljana Cunta, pesmi, zdaj zbrane v njeni tretji zbirki Svetloba od zunaj. Resnične. Napojene z ljubeznijo in smrtjo, z bolečino in trpljenjem, vendar brez grozne teže, ker jih Svetloba veže. Brezgrajnost neba in tišina zraka zmoreta nositi naplavine spomina na težko, ki mu pesnica nadene druga imena: »čas, otroštvo, sanje, smrt«. A nosi jo »prizanesljiva dlan« in Milost vstopa v besede, ki slišijo »šumenje morja v školjki / zdaj si školjka in morje šumi skozte«. Njene pesmi so kot pranje perila do sijoče beline, so »vse glasnejši izdih / olajšanja v predaji sebi. Mnogotera enost / žarkov je vase zlit / zlat smeh mirujočega, / ki v njem se zdaj / do konca presušena / strast prisostvovanja/ pesem pest razpre.« V tej pesti je njeno polno utripajoče in je naše srce, povezana sta z glasbo poezije, ki je zrasla iz globoke bivanjske izkušnje. Zato se dotika močno, z največjo nežnostjo, ki jo lahko nosijo le ptice iz krhkih besed in presenetljivih metafor. »Ko gora se jasni / vsa nora od začetkov, / pod nebom, ki se niža.« In se bliža, se vse bolj bliža …