»Koliko src vzvalovi ob ptičjem petju?«
Vsestranskemu ustvarjalcu Aneju Samu ni vseeno – za naravo, živali in nasploh za svet, v katerem živimo! Prav zato so njegova dela, ki v ospredje postavljajo najrazličnejše odtenke lepote, prepletena z veličastnostjo vsega, kar v prehitrem tempu življenja tako radi spregledamo in tudi preslišimo. Ob tem celotni Anejev ustvarjalski opus v sebi nosi tudi močno noto družbene angažiranosti in odgovornosti, in prav v tej maniri je nastala tudi njegova najnovejša slikanica Vsi smo lahko lepi.
Že njen naslov zgovorno pove, kaj je njeno glavno vodilo, dodatno vrednost pa ji poleg samega besedila, zapisanega v avtorjevem značilnem (ponekod tudi ostrem) slogu, dajejo globoko izpovedne ilustracije slikarja Boštjana Plesničarja in pisane spremne besede ljudi z različnih področij delovanja in ustvarjanja.
Ob izidu slikanice Vsi smo lahko lepi smo zato spregovorili o lepoti in še čim s pisateljem Anejem Samom in slikarjem Boštjanom Plesničarjem.
Bukla: Sodobni svet pogosto poveličuje zunanjo lepoto. Ste želeli s svojo novo knjigo ustvariti protiutež vsemu, s čimer nas nenehno pita družba, in z njo med drugim tudi poudariti, kaj je dejanska lepota in iz česa vsega je zares sestavljena?
Sam: Samo cvetovi razumejo govorico cvetov. Opazujoč prepletanje gora in dolin, razmerja in harmonijo neke stavbe, določene odnose barv ali uglašenost sestavin človeškega bitja, doživi plemenitilno ugodje le posameznik, ki je uglasil sestavine lastnega bitja. Z doživetjem Lepote je ustvarjena potreba po njej. Človek, ki doživlja Lepoto, skuša nered spremeniti v red, nesmislu vdahniti smisel – spreminjati stvarnost torej. Lepota je namreč močan dejavnik učlovečevanja. Zato vsaka država od nekdaj, sodobni svet posebej, poveličuje zunanjo pojavnost (velike hiše, bleščeče se trgovske centre, človeško telo, ki ustreza »duhu časa«). Z napačnim učenjem o Lepoti (istovetenje Lepote s pojavnostjo) odvračajo države prebivalstvo od življenjskih tem in ustvarjajo kič-človeka, obenem pa povzročajo, da družba ne more oploditi številnih talentov, visoke strokovnosti in neskončne dobroželjnosti oseb, ki so telesno »neatraktivne« in so samozatajevalne. To so boleče krivice do državljanov na višji ravni učlovečenosti. Zato opozarjam – tudi s to knjigo – na Lepoto, ki jo je oblikoval duhovni ustroj človeštva.
Bukla: Pa zna sodobni človek, ujet v vrtinec nenehnega hitenja in dolžnosti, sploh še ustaviti korak in občudovati navidezno majhne, a lepe stvari?
Sam: Snežinke plešejo in pojejo: Nihče nas ne opazuje, svet je tako slep. V razpoki neke skale Grintovca je neka cvetlica ustvarila kraljestvo neposnemljive lepote. Koliko nas je prišlo do nje, se zaustavilo, doživelo povišje duše?! Koliko src vzvalovi ob ptičjem petju? Od Sokrata naprej se človeški miselni dosegi nižajo, srca ogrobljajo. S tem, da ne opazimo »navidezno majhnih, a lepih stvari«, kot pravite, ropamo lastna življenja. Se oddaljujemo od Pratemelja. Od življenjskega smisla. In iščemo rešitev na napačni strani življenja – v zanikanju naravnih zakonitosti in večnih vrednosti.
Bukla: V knjigi Vsi smo lahko lepi omenjate poleg vsega, kar po vašem mnenju zajema dejansko lepoto, tudi drugačnost, saj je ta preprosto del naših življenj in je zato lepa. Se vam zdi, da jo družba zadnje čase vendarle bolj sprejema?
Sam: Moramo biti natančni. Dejstvo, da oseba na vozičku ne more biti lepa za družbo – spomnimo se oseb, ki jih je družba častila in jih danes časti kot lepe – je kazalec bolne družbe. Pripravljajoč pred desetletjem knjigo Sijaj drugačnosti, sem nekaj dni hodil tudi v Psihiatrično bolnišnico Polje. Nikoli nisem na enem mestu srečal toliko lepih oseb. Opazoval sem mladeniča, ki se je sprehajal v parku, ko so mu ptičke zletavale na ramena. Ta človek, Vili Lužar, je v prekratkem življenju napisal pesmi, dostojne Heineja ali Baudelaira. Nihče jih ni hotel pogledati – imeli so ga za norca (vesel sem, da jih nekaj živi z mojo knjigo Sijaj drugačnosti). Tako kot Lepoto evropska (in slovenska) pamet napačno razume in razlaga tudi drugačnost. In se dogajajo boleče krivice in družbena škoda. Drugačnost je lahko namreč na pravi strani življenja (izstopajoča estetiziranost, poudarjen občutek za pravičnost, smiselna nekonvencionalnost ...) ali na napačni (neučlovečen življenjski program). Evropa (in Slovenija) sprejema večinoma razčlovečajočo drugačnost. Tragično! Tudi to je bil motiv za knjigo Vsi smo lahko lepi.
Bukla: Torej vaša težnja po angažiranem pisanju, ki kot rdeča nit prepleta vsa vaša dela, ne le najnovejše slikanice Vsi smo lahko lepi, ostaja še naprej vaše osnovno vodilo tako pri knjižnem ustvarjanju kot tudi pri vašem drugem delu?
Sam: Patološko sočutje, nezreli optimizem, strpnost do fanatičnih razkrojevalcev življenja – nikoli ne bom iskal življenjskega smisla na tej stezi. Tabloidni intelektualci, postmodernistični relativizem, humanistični kič ali nauk Sokrata, Voltaira, Nietzscheja – te dileme nikoli ne bo. Tudi najnovejša slikanica to potrjuje.
Bukla: V okrilju društva Jasa povezujete podobno misleče umetnike z vseh vetrov, njihova besedila in ilustracije pa objavljate v knjižni zbirki Onežimo svet. Je v tem duhu prišlo tudi do sodelovanja s slikarjem Boštjanom Plesničarjem, ki je ustvaril ilustracije za vašo novo knjigo?
Sam: V Jasini zbirki Onežimo svet, ki jo urejam, so ustvarjalci – literati, likovni umetniki, misleci – ki lahko prispevajo k oneženju sveta. So moji prijatelji in tisti, ki me ne marajo. Ni pa pomembno, od kod izhajamo, temveč kam smo namenjeni. Tako se je v tem častivrednem krogu znašel slikar Boštjan Plesničar. Znašel se je, ker je umetnik. Ker stremi k poetizaciji življenja.
Bukla: Vaša dela so svojstvena in odstopajo od splošno začrtanih smernic ali modnih trendov, menda ste tudi vi takšni po naravi. Vam je omenjeno pomagalo tudi pri ustvarjanju ilustracij za slikanico Vsi smo lahko lepi, ker ste tako lahko na svoj način izrazili vse tisto lepo, o čemer je govora v omenjeni knjigi?
Plesničar: Izdelek se vedno približa naravi ustvarjalca. Sam v tekstu iščem »politično nekorektnost«, ki me inspirira, in potem rad koračim po neshojenih poteh. Moj ustvarjalni način se seveda izraža tudi v ilustracijah v tej knjigi.
Glede trendov se strinjam, v ilustratorstvu je trenutno trend prekomerne dodelave, ni spontanih »krokijskih« izdelkov ... Moti me tudi podcenjevanje bralca, saj so že otroci likovno kritična in estetsko zahtevna publika. Naveličani so lepote metulja, ki pristaja na rožici, želijo pa si tudi aktualne akcije (pokvarjen mobitel, nervozna učiteljica ipd.).
Bukla: Kaj je torej tisto, kar vas osebno tako presune od lepote, da želite to upodobiti tudi na slikarskem platnu?
Plesničar: Lepote ne upodabljam. Če hočeš prenesti lepoto na slikarsko platno, lahko postane kič. Zanimajo pa me – in jih zato tudi upodabljam – nenavadne situacije ter pozicije figur in pokrajine. Čeprav se komu lahko za trenutek zazdi, dela niso surrealistična, so le trenutki nenavadne figuralike, ki gestikulira neko dejanje.
Bukla: V slikanici Vsi smo lahko lepi so upodobljeni tudi nekateri vsem poznani literarni ali zgodovinski liki. Je za umetnika poustvarjanje tovrstnih obče poznanih likov, ki jih nosimo nekje v podzavesti, breme, ali pa, nasprotno, motivacija, da lahko na nov način upodobi nekaj kar že obstaja in nam je domače?
Plesničar: Seveda ni breme, je motivacija in izziv za drugačno interpretacijo že tisočkrat videnega. V slikanico sem še sam namensko rad vpletel klasične svetovne junake, like in dogodke in jih z neklasično upodobitvijo uporabil v duhu pisanja Aneja Sama kot »učno orodje« za bralce, ki bodo tukaj morda prvič srečali Michelangelovega Davida kot primer brezpokornega zdravega telesa ipd.
Malega princa sem recimo postavil v še ne videno situacijo, ko je v družbi z astronavtom, ki peče koruzo; posodobil sem ga v duhu časa, saj je recimo takrat, ko sem ilustriral knjigo, kitajska sonda ravno pristala na temni strani Lune. Cesar je bil v knjigah razgaljen že tisočkrat, a sem užival, da sem ga lahko uporabil za upodobitev gole zavedenosti in slepote. Kekec – »sokolar« se je zgodil, ker sem želel z znanim likom prikazati razsežnost in svobodo zdravega planinskega okolja in posledično radoživosti duha, ki ga pooseblja Kekec.
Bukla: Pri svojem delu menda nikdar ne uporabljate skic, ampak se lotite ustvarjanja takoj, ko se vam podobe porodijo v glavi. Je bilo tudi tokrat tako?
Plesničar: Skice za razvijanje zgodbe in prostora seveda uporabljam pri ilustriranju določenih tekstov, kot je denimo tisti za knjigo Nežno srce, kjer se glavni protagonisti pojavljajo skozi celo knjigo. Ker pa pri knjigi Vsi smo lahko lepi ni glavnega junaka, je vsaka ilustracija svoja zgodba. Ker je tekst zelo iskriv, dopušča pestro, morda na trenutke celo hudomušno interpretacijo. Skrivna nota zapisanega mi je dala impulz in vizijo, ki sem jo potem direktno prenesel na papir.
Bukla: Vaša likovna govorica naj bi, kot pravijo literarni kritiki, poleg vsega drugega izražala tudi komentar na sodobni svet in nas napeljala k razmišljanju. So prav v tej maniri ustvarjeni tudi nekateri liki in detajli v slikanici Vsi smo lahko lepi? Ste z intenzivnimi barvami in nekaterimi močno poudarjenimi kompozicijami med drugim želeli simbolično izraziti bistvo sodobnega sveta, polnega vsakovrstnih močnih impulzov?
Plesničar: Vsa umetnost komentira svoj čas in vsak avtor na svoj način.
Vsak čas je poln močnih impulzov, se mi pa zdi, da trenutni še najmanj, ker živimo danes še najbolj ležerno (najvišja življenjska doba, največja kupna moč ipd.).
Pri tej slikanici nisem uporabil močnih barv, ampak mehke, zato sem se odločil za akvarelno tehniko, ki omogoča senzibilno zlitje barv, ker sem upodabljal tekst o sinhronosti s samim seboj.
Zato tudi kontrasti niso niti ostri niti intenzivni, kompozicija pa je enostavna, slikana v prvem planu. Vsa ostrina in intenziteta, ki sta prisotni, sta karikirani v likih samih.