Boris Kolar: »Prevare so omogočile preživetje bistrejšim.«
Z Borisom Kolarjem smo se pogovarjali o njegovem najnovejšem romanu, ki je navdihnjen z zgodovino in njenimi skrivnostmi, ostaja pa v avtorjevem značilnem slogu duhovit in aktualen. O vinu, kozah in drugih prevarah je njegov peti roman, njegovi najbolj znani deli pa sta Iqball hotel (Obzorja, 2008) in Potopimo Islandijo! (Goga, 2021), ki sta bili tudi nominirani za kresnika.
Boris Kolar
O vinu, kozah in drugih prevarah
Goga, zbirka Goga, 2023, t. v., 204 str., 27,90 €, JAK
Bukla: Škof Yves je žrtev prekletstva – obljubljeno mu je bilo najboljše vino v krščanskem svetu, a se to spremeni v navadno kozjo scalino. Njegova edina rešitev je, da preden zaužije pijačo, pojé kos kozjega sira iz mleka posebne bele kozice. Da pa bi ta dala mleko, potrebuje najprej kozla. Zakaj za škofovo kozico ni dober kar vsak kozel?
Kolar: Najbolje, da kar slediva naslovu. Vino ste omenili, koze tudi, ostanejo le še prevare. Epsko iskanje kozla po dobršnem delu takratnega omikanega sveta je največja neumnost, nesmisel in paradoks, za katerim ni drugega kot prevara. V srednjeveški Okcitaniji, delu današnje južne Francije, namreč napol divje koze niso šteli niti med drobnico, kaj šele med plemenite živali, kot kozla imenuje škofov sluga Ugos. Ta postavni in ambiciozni mladenič sprva le izkorišča popolno nevednost učenega sholastika v vsakdanjih rečeh. V trinajstem stoletju se neumnost intelektualcev prav nič ne razlikuje od te, ki je taista smetana modrosti klati danes. Kasneje se zgodba zaplete. Smo v času križarskih vojn proti verski ločini katarov in udobni položaj Ugosa se spremeni zaradi skrivne naloge, ki mu jo nalaga očetova zaobljuba zavetniku katarov, grofu Rajmondu Tuluškemu. Zato pod okriljem odprave z namenom najti pravega skočnega kozla steče skrivna misija, v kateri na pogubljenje obsojeno ljudstvo pošlje dragocene spise na drugi konec Svetega rimskega cesarstva. Z dragoceno knjigo katari svojim bratom po veri, bogomilom, zagotovijo obstanek in preživetje še vsaj nekaj naslednjih stoletij.
Bukla: Roman se odvija v 13. stoletju in nas v iskanju kozjega snubca popelje od današnje Francije čez Italijo in naše Posočje do danes izgubljenega srednjeveškega mesta Sridon in nazaj. Kako ste se lotili raziskovanja srednjeveškega sveta in takratne miselnosti?
Kolar: Seveda je bilo treba ustvariti čvrsto zgodovinsko okolje, ampak ali ni naloga pisca zgraditi prozni ekosistem, virtualni življenjski prostor in vanj postaviti namišljeno združbo likov, ki naj tam skladno z okoljem dobro deluje? Ne vsa, a pretežni del pripovedovane zgodbe se dogaja v trinajstem stoletju. Kakšen temačni srednji vek neki! Raje obdobje, ko se je dokončno oblikovala evropska kulturna in moralna identiteta, prepletla se je njena starogrška DNK. Zato me visoki srednji vek fascinira kot kraj in ura rojstva evropske misli. Liki in njihovo razmišljanje so nam blizu, njihovo praznoverje ni drugačno od današnjega, lažnim knjigam so verjeli enako goreče, kot ljudje verjamejo lažnim novicam danes. A zdaj, ko je pisanje zgodbe že davno končano, mi ta bližina postaja grozljiva. Pod krinko vere je katoliška vojska ropala in si prisvajala ozemlja, sežigala je katarska mesta skupaj z ženskami in otroki. Kot da od takrat ne bi minilo osem stoletij. Kot da je bilo spoznanje čudovite renesanse, da je človekova ustvarjalnost neskončna, le zapravljen čas, humanizem in razsvetljenstvo pa zabloda šibkega človekovega duha.
Bukla: Od kod ideja za zgodbo, ki poveže selitev papeškega sedeža iz Rima v Avignon s staroverci, ki so se na območju Posočja dolgo upirali pokristjanjevanju?
Kolar: Začelo se je s kosom popolnoma brezzveznega, s črnim kaviarjem okrašenega mladega sira v francoskem departmaju Var, verjeno nekje gori, nad Fréjusom. Kot se to pogosto zgodi, mi je zgodba sedla na ramo in se izšepetala v uho. Pet osrednjih likov v bistvu povezuje več prepletajočih se zgodb v poglavjih, v katerih se med drugim poklonim tisočim pomrlim in zasužnjenim otrokom, zlasti dečkom, žrtvam otroške križarske vojne, ki je ne cerkev, ne nemška, ne francoska krona niso preprečile. Nekatere zgodovinske resnice presvetlim z drugih kotov, kar zna biti tudi precej zabavno. Če so v Avignonu res imeli najboljše vino na svetu, ali ni to izvrstna motivacija, da so se papeži na začetku štirinajstega stoletja lažje odločili za selitev iz Rima v Avignon? In zakaj so nad posoške staroverce poslali križarsko vojsko šele sto let po obisku kozjih svatov? Kaj pa, če so jih diplomacije vešči domačini obvarovali in jim kupili tistih sto let svobode?
Bukla: Svetovid in poganska vera njegovih ljudi imata v romanu osrednjo vlogo. Zanje je narava vir svetega, medtem ko njihovi spremljevalci, kristjani, v globelih in tolmunih vidijo samo peklenščke.
Kolar: Nisem prepričan, da se zgodba vrti okrog Svetovida in poganske vere. V srednjem veku je moralo biti mnogoboštvo sredi Evrope obupno primitivno, čaščenje najhujših rovtarjev nekje v bogu odvratnih krajih. Kozji snubci se na poti večkrat znajdejo pred hudimi preskušnjami. Svetovid, omikan diplomat oglejskega patriarha, sicer pa dehnar, vodja staroverske skupnosti, premeteno izkoristi nebogljenost krščenih duš sredi divje narave našega krasa. Dobro se zaveda strateških prednosti, ki jih imajo staroverski bogovi v času in okolju, kjer ima cerkev popolno oblast nad človekovo usodo. Prav užival sem, ko sem gledal, kako nebogljena je etablirana vesoljna cerkev pod nebom, ki mu vlada mogočni Triglav in kjer je red na zemlji vzpostavila pramati Nikrmana.
Bukla: Ob prebiranju romana bi stavila, da ste zgodovinar, in ne ekolog in ekotoksilog, ne samo zaradi vašega poznavanja zgodovine, temveč tudi razmišljanja o njej. Zapišete, da »prevare zagotavljajo, da se svet vrti v pravo smer«. Je zgodovina le niz malih prevar?
Kolar: Kaj pa so prevare? Če jih ne enačimo z goljufijami, so lahko povsem moralno upravičen način, kako prelisičiti usodo. Bolj ko je neumen oblastnik, bolj so upravičene in potrebne prevare. V romanu prevare pomagajo vzponu Ugosove družine, kozlovska svatba zagotovi preživetje posoškim starovercem, kdor bo prebral tudi zadnji dve poglavji romana, bo lahko ugotovil, da niti bralec ni varen pred prevaro. Prevare so vendar pridobitev človekove evolucije, ki je omogočila preživetje bistrejšim. Močno sumim, da smo lahko nekoč, v porajajoči človeški družbi, strašne in agresivne posameznike premagali le s prevaro. In jih potem pojedli. Zgodovino pa razumem še najbolj kot interpretacijo arheologije, kjer je razlaga odvisna od pogleda in potreb razlagalca. Interpretacije zgodovine lahko sprejo narod, zakuhajo vojne. Sam sem raje udobni komenzal na polju zgodovinskih resnic, kjer mrgoli slastnih zgodb.