Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Janja Vidmar

»Pot v sebi skriva proces preobrazbe, že popotnikovo duhovno očiščenje vodi k njej.«

Samo Rugelj, Bukla 160, 26. 5. 2021

»Pot v sebi skriva proces preobrazbe, že popotnikovo duhovno očiščenje vodi k njej.«

foto: Borut Krajnc

Janja Vidmar je že dolgo ena najbolj branih slovenskih pisateljic, ki se je po obsežnem opusu otroške in mladinske literature v zadnjem obdobju usmerila tudi v pisanje knjig za odrasle. Po politični srhljivki Tretja možnost in družbeni satiri Naš Tone ne tone je v najnovejšem romanu Niti koraka več stopila korak naprej in na najbrž najbolj znano romarsko pot Camino postavila dramatično izpisano zgodbo o junakinji Alenki, ki mora na njej obračunati s svojo preteklostjo, ob tem pa se soočiti tudi s svojo sedanjostjo. Ob izidu smo z avtorico opravili kratek pogovor.

Janja Vidmar
Niti koraka več
UMco, 2021, m. v., 329 str., 24,90 €, JAK


Bukla: Za vami je že zavidljiv romanesk­ni opus. Kaj pa so ključni poudarki vašega najnovejšega romana?
Vidmar: Vsekakor gre na prvem mestu za hvalnico življenju in vsemu, kar mu pride po poti naproti. Pravijo, da je Camino prispodoba za življenje, torej je to zgodba o ljudeh ter pravih in napačnih smereh na njihovih poteh.

Bukla: Koga kot bralca ste imeli v mislih, ko ste pisali ta roman? Kdo bo po vašem mnenju najbolj užival ob njegovem branju?
Vidmar: Med samim pisanjem nisem imela pred očmi bralcev, temveč zgodbo. To je preprosto roman, kakršne sama rada berem, ker sem mahnjena na dramo, nabito z napetostjo in čustvi. Mogoče sem imela pred očmi tudi nenehen očitek, da slovenski avtorji ne znamo pisati zanimivih, kakovostnih, berljivih romanov. Prvi odzivi potrjujejo, da gre za komunikativen roman, privlačen hibrid žanrov, zapakiran v formo potopisa, ki se enako močno dotakne tako bralk kot bralcev. Kaže, da učinkuje na različnih ravneh, sili k razmisleku in posameznika aktivira na več načinov. V tem času omejitev in prepovedi se zdi kot vrata, odprta na stežaj.

Bukla: Glavna junakinja Alenka se je zaradi tragedije v mladosti odpovedala polnemu življenju. Lahko taka pot, kot je Camino, to res preobrne?
Vidmar: Se razume, da lahko taka pot v sebi skriva proces preobrazbe, že popotnikovo duhovno očiščenje vodi vanj. Po drugi strani pa se številni ­mrzlično podajo na slovito Jakobovo pot v iskanju odgovorov in odrešitve, a jih tam doleti samo še več vprašanj. Poleg tega se na Caminu med napori od prehojenih kilometrov človek kvečjemu sprašuje, kaj mu je treba vseh teh muk. Za potapljanje na dah v svoje jedro imaš od izčrpanosti preprosto prekratko sapo. Tudi ni treba, da vsaka pot prinaša dekonstrukcijo človekovega bistva, transformacijo in razne sorte duhovnih procesov, zadostujeta že sprejemanje in pomirjenost s sabo in svetom.

Bukla: Alenka se pokaže kot precej neizkušena popotnica, prvi dan dobi žulje, težave ima s pretežkim nahrbtnikom ipd. So to realne predpostavke pohodnikov po tej poti?
Vidmar: Realno so žulji skorajda neizogiben spremljevalni pojav romarjev. O njih obstaja morje zgodb, nasvetov, mazil, priporočil o primerni obutvi, obližih, nogavicah in podobnem. Žulji in čepki za ušesa, oboje je del caminovske ikonografije, podobno kot školjka in palica. Redki se na pot podajo dobesedno s kavča in jo premagajo brez žuljev in bolečin. Recimo temu začetniška sreča. Spet drugi, izkušeni pohodniki in tekači pa se med potjo srečujejo s težavami, na katere niso računali. Pot je nepredvidljiva in ti, če se ji ne predaš popolnoma, na različne načine kaže zobe.

Bukla: O Caminu je bilo napisanih že mnogo knjig, tudi slovenskih. Zakaj ste se odločili, da boste nanj postavili svoj roman? Je Camino s svojo simboliko in konkretnostjo primeren za romaneskno kuliso in zakaj?
Vidmar: Primež sodobnega vsakdana s svojima kaosom in naglico je kot veto, ki ga človek sam neprenehoma vlaga na lastno prebujenje. Z izgovorom o pomanjkanju časa si mu ni treba vzeti časa. Zgodbo o nezmožnosti vzpostavljanja bližine in posledičnem osvobajanju sem zato preusmerila v pletenje korakov, meditativno aktivnost, ki človeka, osvobojenega vsakdanjih okovov, spodbudi, da znova začuti svoje bistvo. Glavna junakinja v romanu začne iskanje svetega in svetlega pri in v sebi. Šele ko sprejme identifikacijo romarke, sam proces izpodrine prvotno zavračanje poti. Romarja pač definirajo strp­nost, solidarnost, dialog z drugimi in celo enakovred­nost, vse, kar dela človeka ranljivega in plemenitega. Človeškega. Alenka spozna, kako je enkratno, četudi paradoksalno, da se je začela osvobajati šele, ko se je uklonila simbolni moči poti. Vanjo se odtiskujejo popotniki, ki jih srečuje, in skupaj z njihovimi zgodbami se vsi in vse tke v neponovljivo izkušnjo. Zaradi nje se tudi v stvarnem življenju mnogi neprestano vračajo na Camino. Sama sem občutenja, ubesedena na papirju, doživela, in to ne prvič, celo bolj intenzivno kot taista občutenja v stvarnosti. Tako da sem šele s pisanjem romana sklenila prehojen del Camina. Za zdaj.

Bukla: Eden ključnih spremljevalnih motivov romana je Alenkina popotna druščina, ki postane del zgodbe o Caminu. Ste pri tem črpali iz izkušenj, ko ste se sami potepali po tej poti?
Vidmar: Camino je s svojim terenom, arhitekturo in številnimi znamenitostmi seveda univerzalen spomenik svetovne kulturne dediščine, fizično in duhovno presečišče človeških usod, religije in vrste simbolov, ki ga določajo. Jasno, da še zdaleč nisem prva in tudi ne zadnja, ki sem napisala knjigo o njem. Vendar je za razliko od osebnoizpovednih potopisov moj roman fikcija s Caminom kot podlago oziroma ozadjem za izrisovanje zgodbe in njej pripadajočih likov, ki sem jih morala oblikovati v domišljiji, da samo zgodbo podpirajo kot stebri. Torej ne gre za osrednji lik, ki si podredi zgodbo, ampak ravno nasprotno – zgodba si je podredila vse, tudi avtorico.

Bukla: Je torej popotna druščina izmišljena ali realna?
Vidmar: Na Caminu res srečaš pisano druščino romarjev z vsega sveta, ki s svojimi prigodami in štorijami posekajo še tako živahno pisateljsko domišljijo. V resnici nas je septembra 2019 romalo pet prijateljic, ki najbolje vedo, kaj se nam je dogajalo. Roman so že prebrale in poleg izmišljene zgodbe so jih osupnili prav liki, zrasli na mojem zelniku. Očitno sem, če sem želela v sebi rekonstruirati poglavje o svoji hoji, morala napisati tristo strani dolg roman. Med številnimi liki, ki sem jih v romanu gradila po nareku zgodbe, se mi je, četudi fiktiven, posebej priljubil lik Čeha Vena. Z njim sem se želela pokloniti modrosti in plemenitosti, ki ju prinaša zrelost. In to prav v času, ko postaja starost na neki način skorajda inkriminirana.

Bukla: Boste še kdaj odšli na Camino tako v resnici kot s pisanjem?
Vidmar: Koronska realnost je že odplaknila nekaj načrtovanih poti. Upam, da letošnje septembrske ne doleti podobna usoda. Mnogi bralci romana me že pozivajo k nadaljevanju. Menda so zelo priljubljene trilogije (nasmešek).


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...