Primož Sturman: »Tudi sam zato močno občutim antagonizem dveh identitet.«
Primož Sturman (1980) je v Trstu rojeni pisatelj, ki živi na slovenskem Krasu in je zaposlen na tržaškem Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška, kjer uči slovenščino in zgodovino. V osrednjeslovenski kulturni prostor je vstopil leta 2018 z zbirko kratkih zgodb Gorica je naša. Z njim smo se pogovarjali ob izidu romanesknega prvenca Enajst mesecev žitne kave, ki je izšel letos pri mariborski založbi Litera.
Primož Sturman
ENAJST MESECEV ŽITNE KAVE
Litera, zbirka Litera,
2022, t. v., 164 str., 23 €, JAK
Bukla: Zakaj naslov Enajst mesecev žitne kave?
Sturman: Enajst mesecev je časovni razpon, v katerem se celotna zgodba odvije, žitno kavo z mlekom pa vsako jutro pije njen glavni lik Lorenzo. V preteklosti so jo, predvsem na podeželju, konzumirali vsi, saj jim je bila prava
nedosegljiva. Dovolj je, da se spomnimo Cankarjeve črtice Skodelica kave, v slovenski Istri pa ljudska pesem Naša mate čuha kafe poje o tem, da je mogoče kavo narediti iz vsega, kar je pri hiši (ječmena, cikorije ipd.). Danes ob pravi kavi posedamo (v Trstu in drugod po Italiji se sicer pije stoje ob šanku), se družimo, razpravljamo, za glavnega junaka moje zgodbe pa je žitna kava jutranji ritual, ki ga opravlja sam, predvsem pa v tišini.
Bukla: Lorenzo Taccardi živi razpet med mejama, med dvema nacionalnima pripadnostma, med vasjo in mestom, med delom profesorja in kmetovalca. Zakaj ste se odločili za junaka, ki antagonizem identitet živo občuti, vendar se izmika opredeljevanju?
Sturman: Obmejno stvarnost, nihanje med podeželjem in mestom ter intelektualnim in fizičnim delom zelo dobro poznam tudi sam, saj sem se leta 2010 preselil iz Italije v Slovenijo, predvsem pa iz predmestja na podeželje. Tudi sam zato močno občutim antagonizem dveh identitet, čeprav ne prihajam iz mešanega zakona, a je razlika med mestom in podeželjem dovolj velika, da ustvarja pomemben razpon. Opredeljevanju pa se glavni lik izmika, saj vrednot iz enega sveta ne more kar tako prenesti v drugega in posledično tudi ne ustvariti neke splošno veljavne lestvice. Mestni človek podeželje vidi kot bukoliko, kamor se pride najest in sprehajat, medtem ko je za podeželana zemlja sopomenka za garanje, česar se mestni človek v večini primerov ne zaveda. Predvsem pa je odnos do
nacionalnega v omenjenih okoljih popolnoma različen. Trst je mesto s kozmopolitsko tradicijo, kjer je različnost bogastvo, večina podeželskih ljudi pa je do vprašanja narodne pripadnosti precej indiferentna, saj ta na njihov vsakdan nima vpliva.
Bukla: Anna Calligaris, sodelavka, s katero ima Lorenzo razmerje, je v marsičem njegovo nasprotje. Odprta je, zmožna ubesediti čustva, ustvariti bližino s soljudmi in sprejeti odločitve. Kaj hromi Lorenza?
Sturman: Lorenza najbolj hromijo dileme, na katere v preteklosti ni iskal odgovorov. V prvi vrsti je to nejasen, predvsem pa protisloven odnos njegovih staršev do narodnostnega momenta, pa tudi splošneje do okolja, saj v primarni družini ni prejel jasnih smernic, ki bi mu pomagale zgraditi pozitiven odnos do sveta. Lorenzo se kot najstnik po nekakšni liniji najmanjšega odpora sam odloči, da bo obiskoval šolo z italijanskim učnim jezikom, in tako postopno izgubi stik s slovensko stvarnostjo. V zrelih letih skuša ta manko napolniti, a se hkrati zaveda, da vsega izgubljenega ne bo mogoče nadoknaditi. Dejansko Lorenzo išče samega sebe, nikjer (ne tu ne tam) pa se ne zmore popolnoma najti. Njegova sodelavka Anna je povsem drugačna, ne samo, da je zmožna vsega zgoraj naštetega, ampak ga mora večkrat spodbujati k odločitvam.
Bukla: Lorenzo uravnava svoje odnose z izklapljanjem telefona, odmaknjenostjo, klišejskimi odgovori in zapiranjem kaluone. Zakaj vsi ti zamolki?
Sturman: Lorenzo je nekdo, ki ne pove vsega. Dejansko je imeti opravka z njim precej težko, predvsem Anna mora velikokrat ugibati, kaj v resnici misli, saj ji tega ne bo povedal. Zelo rad se zavija v molk, a si hkrati želi stika s soljudmi. Veliko razmišlja o sebi in ostalih. Ni človek akcije, veliko prej je opazovalec in analitik, čeprav se tudi ta njegova karakteristika v zadnjem delu romana počasi začenja spreminjati.
Bukla: Katere izrazne možnosti pisatelju odpira junak, ki ga omejuje pomanjkanje zmožnosti pristne komunikacije?
Sturman: Predvsem možnosti, da se razpiše o njegovem čutenju in čustvovanju. Moram pa povedati, da je glavnina besedila nastala v drugi polovici leta 2019. Kar ne pomeni samo neke kronološke oddaljenosti, ampak tudi in predvsem stvarno. V preteklih dveh letih nas je vse zaznamovala pandemija covida-19 in nam dodobra spremenila pogled na svet, mene in ženo pa je februarja 2020 osrečil prihod hčerke Martine. Nisem več torej tisti človek, ki je pisal roman, saj sem se v bistvenih potezah močno spremenil. To seveda ne pomeni, da se v besedilu ne prepoznavam več, prav zagotovo pa bi danes to zgodbo pisal precej drugače.
Bukla: Pripovedni tok romana prestopa iz intimne, prvoosebne pripovedi v drugoosebno in tretjeosebno. Zakaj menjavanje pripovedovalca?
Sturman: To je nekakšen eksperiment, morda največja posebnost besedila. Izhajam iz literarnega izročila, ki je v marsikaterem pogledu precej konservativno. Povedati pa moram tudi, da sem doslej pisal v glavnem kratke zgodbe, pri katerih zaradi prostorskih razlogov ni priložnosti za take poskuse. Oblika romana se mi je zdela primerna, da se preizkusim v nečem novem. Bralci in kritika naj povedo, če se je poskus obnesel.
Bukla: Zakaj se v romanu pojavljajo drobci besedila, ki jih ne prevajate? Na primer Anna opazi pri Lorenzu knjigo Il servo Bortolo e il suo diritto.
Sturman: Prvi stavek romana je v italijanščini. S tem sem želel bralcu jasno nakazati, v katero okolje je dogajanje postavljeno. V glavnem so v italijanščini nekatere replike dialogov, ki jih bo slovenski bralec zmogel razumeti, seveda iz sobesedila. Knjiga, ki jo Anna opazi, pa je antikvarni izvod italijanske različice Cankarjeve povesti Hlapec Jernej in njegova pravica, ki je v prevodu Ivana Regenta v italijanščini izšla leta 1925. Po eni strani nam to seveda namiguje, da je Lorenzo v preteklosti zbiral stare knjige, tudi prevode slovenskih avtorjev v italijanščino. Anni knjiga pade v oči, saj jo vidi prvič. Zapomni si jo in bi jo morda tudi prebrala, ker pritegne njeno pozornost, a zaradi vsakdanjih obveznosti (služba, družina itd.) nima časa seči po njej. Anna je v tem pogledu prispodoba vednosti in zavesti, ki jo imajo italijansko govoreči Tržačani o svojih slovenskih someščanih. Vedo, da obstajajo in da se zbirajo v lastnih okoljih (šole, kulturna in športna društva itd.), veliko več od tega pa ne.
Bukla: Kdo je vplival na vašo ustvarjalno pot?
Sturman: Od domačih tržaških avtorjev sta me gotovo najbolj zaznamovala Alojz Rebula in Marko Sosič, s katerima sem spletel tudi osebni odnos. Povedati pa moram, da imamo v družini že dolgo literarno tradicijo. Njen začetnik je moj ded Ivan Artač, ki se je rodil na Brezovici pri Ljubljani, po drugi svetovni vojni pa se je kot emigrant zatekel na Tržaško, kjer je deloval kot pedagog. Občasno se je spogledoval tudi z literarnim ustvarjanjem, čeprav v zelo tradicionalnih oblikah. Štafetno palico je od njega prevzela moja mama Majda Artač Sturman, ki piše in ustvarja že dobrih dvajset let, v glavnem poezijo.
Bukla: Nam lahko za konec predstavite še razlike in vzporednice med tržaškim literarnim dogajanjem in dogajanjem v osrednjem slovenskem kulturnem prostoru?
Sturman: Slovenska književnost v Italiji je del slovenske književnosti, v nekaterih segmentih pa deluje po svoje. Nezanemarljiva je seveda njena potopljenost v italijanski jezik in kulturo. Kar pogrešam v odnosu med središčem in obrobjem, sta predvsem konsistentnejši intelektualni pretok in konfrontacija. Prav gotovo sta bila ta veliko bolj zaznavna (tudi v konfliktnem smislu) v času prejšnjega sistema, ko so Slovenci v Trst hodili kupovat tisto, česar doma niso imeli. Večina je prihajala po kavo, pralni prašek in kavbojke, nekateri pa so domov tihotapili tudi publikacije, ki so bile v matici prepovedane. Z demokratizacijo Slovenije je ta vidik seveda odpadel. Dialog je treba zato graditi na drugih predpostavkah, predvsem zavedanju, da pripadamo istemu jezikovnemu in kulturnemu prostoru.