Gorica je naša

Recenzija Bukla

Profesor slovenščine in zgodovine v Trstu je v prvenec provokativnega in obenem ironičnega naslova Gorica je naša vključil enajst kratkih zgodb, kjer v ospredje postavlja usode primorskih ljudi od predvojnega časa do današnjih dni. Naj gre za psihiatrične paciente ali za profesorje, za ljubimce, župnike ali za družinske in prijateljske skice, vedno so individualne usode izpostavljene na ozadju, povezanem z zahtevno idejno-politično, etnično in kulturno pretek lostjo regije. Posebno vlogo igra meja in njeno prestopanje, ne samo italijanska, temveč danes tudi hrvaška, ki se zdi v enem trenutku povsem neobstoječa, v drugem pa že neprebojni zid in pereča tema. Nekatere zgodbe so nastale na temelju pričevanj in so prežete z nelagodjem, zlasti ko intimistično tečejo v smer, ki nasprotuje zgodovini, kot so jo pisali ti ali oni zmagovalci. Značilna pa je tudi mobilnost Sturmanovih protagonistov, saj se stalno nekam vozijo, peljejo, tavajo in potujejo, na koncu pa se prav daleč niti ne premaknejo. In prav ta hermetičnost kulturnega prostora, ta ujetost v valečo se kepo krajevnih lepot in človeškega kaosa je tisto, kar zanima Sturmana enako, kot je zanimalo zamejske literate pred njim.

Žiga Valetič, Bukla 143

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.