Ženska hiša

Založnik o knjigi

Vojna sirota išče svoje starše; ostarela vdova drsi iz enega jezika v drugega, iz ene družine v drugo; deklica odkriva zapleteni svet odraslih; osamljeni Mostarčan zaman čaka na vrnitev izgubljene hčerke; detomorilka razkriva kompleksno zgodbo razpada neke države. Junaki se trudijo sestaviti celotno sliko in rešiti svojo identiteto, čeprav nikoli ne bodo našli zadnjega koščka. Tudi zato, ker za vsako zgodbo stoji še ena zgodba in za njo še ena.

Vsaka zgodba Mirane Likar je pravzaprav roman v malem. Vsaka prikaže izsek iz nekega življenja na presečišču zgodovine, ki bo izbranim likom vzpostavil bolj ali manj smiselno preteklost in določil njihovo prihodnost. Toda še tako natančno odstiranje plasti iz posameznikovega življenja in njegovega doživljanja sveta se nikoli ne more sestaviti v zaključeno celoto. Vojna sirota išče svoje starše; ostarela vdova drsi iz enega jezika v drugega, iz ene družine v drugo; deklica odkriva zapleteni svet odraslih; osamljeni Mostarčan zaman čaka na vrnitev izgubljene hčerke; detomorilka razkriva kompleksno zgodbo razpada neke države … Mirana Likar v svojih zgodbah vztrajno in sočutno opazuje, kako se njeni junaki trudijo sestaviti celotno sliko in rešiti svojo identiteto, čeprav nikoli ne bodo našli zadnjega koščka. Tudi zato, ker za vsako zgodbo stoji še ena zgodba in za njo še ena.

Pripovedovanje znotraj opusa Mirane Likar praviloma ni v funkciji razvedrila, ne pomeni zabave, golega užitka, temveč veliko bolj strategijo preživetja. Pripoved je, sploh v pričujoči zbirki, bivanjski performativ – pripovedovalec z izrekanjem vzpostavlja sebe in celoto (sveta). Zgodbe delujejo po nekakšnem protislovnem načelu – tem bolj skušajo osebe z govorjenjem (ali dejanji) zakriti svoja prepričanja in notranjo resnico, očitnejša postajajo. Zavoljo te ujetosti v lastni miselni in čustveni svet, svoj jezik, svojo zgodbo, delujejo pristno in domače, preprosto človeško. Pričujoča zbirka resda priča o tem, da je vsak človek zgodba zase, a še veliko pomembnejše se zdi spoznanje, da človek zares ne živi, dokler svoje zgodbe ne (iz)pove. - Diana Pungeršič (iz spremne besede)

o avtorju

Mirana Likar je avtorica kratkoproznih zbirk Sobotne zgodbe (2009), Sedem besed (2012) in Glasovi (2015), romana Babuškin kovček (2017) ter novele Bibavica (2019). Njen prvenec je bil nominiran za nagrado fabula, številne zgodbe pa so bile nagrajene na natečajih in vključene v mednarodne antologije, med drugim v Best European Fiction. Njen drugi roman Pripovedovalec (Založba Goga, 2020) je bil v ožjem izboru za kresnika in Cankarjevo nagrado.

iz knjige:

Ponoči prevečkrat strmim v strop. Zlagam svojih osem brontozavrovih kosti. Jih mečem po vedeževalski plošči. Opazujem razpoke in razporeditve. In se bojim, da bo tudi šeststo veder mavca premalo za pošten življenjepis.  

Reševal sem naša življenja pred Bosanci, Hercegovci, Hrvati in Srbi, resnica pa je bila, da smo nazadnje vsi, Srbi, Hrvati, Hercegovci in Bosanci končali v istem begunskem taborišču. Igrali smo nogomet.