Po dežju
William Trevor
| Založba | LUD Literatura |
| Zbirka | Stopinje |
| Leto izdaje | 2020 |
| ISBN | 978-961-7017-52-6 |
| Naslov izvirnika | After rain |
| Leto izdaje izvirnika | 1996 |
| Prevod | Ana Barič Moder |
| Urejanje | Gaja Kos, Tina Kozin |
mehka vezava
23 x 13,5 cm
330 g
215 strani
Tip knjige
kratka proza
Kategorije
leposlovje > kratka proza
Založnik o knjigi
V zbirki dvanajstih kratkih zgodb Po dežju, umeščenih pretežno na irsko podeželje, se značilno kaže pretanjen posluh, s katerim Trevor ubeseduje širok spekter medčloveških odnosov in okoliščin ter usode obrobnih, osamljenih posameznikov (žensk, otrok, nesrečnih zakoncev). Z umirjenim, natančnim slogom ustvari melanholično, včasih tesnobno atmosfero, v kateri nastopi skupna točka večine zgodb: trenutek lucidnosti, jasnega uvida, v katerem se likom hipno razodene bistvo njihovih težav (in včasih tudi možna rešitev).
O AVTORJU
Irski pisatelj William Trevor (1928–2016), ki ga pogosto primerjajo s Čehovom in Joyceom, velja za enega največjih mojstrov kratke proze dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. V svoji dolgi karieri je objavil okoli dvajset romanov in prav toliko kratkoproznih zbirk. Za svoje delo je prejel številne ugledne nagrade, med drugim trikrat nagrado Whitebread (Costa).
Recenzija Bukla
Prvi prevod večkrat nagrajenega uglednega irskega pisatelja smo dobili leta 2015 z romanom Lucy Gault. Avtor, ki je umrl pred štirimi leti, je za seboj pustil obsežen opus, v katerem je nastalo okoli dvajset kratkoproznih zbirk in nič manj tudi romanov. Njegov drugi prevod v slovenščino izpod rok prevajalke Ane Barič Moder je izšel pred kratkim – tokrat kratke zgodbe, po katerih je Trevor še posebej znan, večkrat so ga primerjali celo s Čehovom in Joyceom. V njem najdemo dvanajst zgodb, posvečenih obrobnim in osamljenim posameznikom (na primer slepi pianist, ženska v mučnem zakonu in otroka ločencev, ki z igro ponazarjata starševsko obnašanje), ki so postavljene večinoma na irsko podeželje. Že sam naslov zbirke nam postreže s tesnobnim razpoloženjem, ki se ga ne moremo otresti pri prav nobeni zgodbi. To je mojstrstvo pisatelja, da z umirjenim in natančnim slogom opiše melanholična razpoloženja ljudi in njihove odnose, v katerih spoznajo svoje probleme in na koncu vidijo tudi njihovo razrešitev, kar lahko primerjamo z znanim drugim delom pregovora, ki sledi naslovu zbirke … vedno posije sonce, pa čeprav niso vsi zaključki srečni. Ne glede na vzdušje pa nas pri branju nekaj žene naprej, mogoče lastna zmožnost uvideti njihove zmote in potlačiti lastne.
Urška Bračko, Bukla 153
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
