Mrtva straža

Založnik o knjigi

»So stvari, ki so tako temačne in grozljive – kot obstajajo, predvidevam, tudi stvari neizmerne lepote – da ne morejo vstopiti skozi majhna vrata človeškega dojemanja.«

Zbirka kratkih zgodb Mrtva straža je v knjižni obliki prvič izšla leta 1985 (posamezne zgodbe so bile objavljene revijalno). Prinaša dvaindvajset del, od tega osemnajst kratkih zgodb, dve noveli (Balada o prilagodljivi krogli in Megla, ki je leta 2007 dobila tudi uspešno filmsko upodobitev, pod katero se podpisuje Frank Darabont) in celo dve pesmi. Zgodbe so nastale v časovnem obdobju sedemnajstih let, pri čemer je najstarejšo, Matildino obličje, napisal pri svojih osemnajstih letih pred odhodom na kolidž. Prevajalec Marko Košan je ob tem povedal: »Eden izmed največjih pripovedovalcev zgodb sodobnega časa nas popelje tja, kjer ždijo naši najtemnejši strahovi, bodisi za zaveso nepredirne skrivnostne megle z bizarnimi stvori, ki v robni situaciji preživetja izzivajo in preizkušajo vase zagledano nečimrnost posameznikov, ali pa v soočenju z na videz nedolžno otroško igračo, za katero se izkaže, da odpira vrata pekla. V podobah kot iz nočne more nam sugestivno naslika tovornjak, ki terja neusmiljeno plačilo za grehe iz preteklosti in najstniške demone, ki nepremišljenega junaka zapeljejo v usodno radovednost ali brezumno dejanje nasilja. Pouči nas o nepredvidljivih prekletstvih in o tragičnih posledicah umišljene nespodobne prisotnosti dozdevnih angelov milosti, o stiski dečka, ki ostane sam ob truplu mrtve babice, o dogodivščini na jezeru, ki se konča s tragedijo onstran razuma ... do konca in naprej, prek komaj doumljivih meja človeške domišljije.« King se znova izkaže kot spreten pripovedovalec, ki mu sledimo v še tako črno temo, saj zna mojstrsko naslikati srhljivo vzdušje, pri tem pa dokaže, da so kratke zgodbe njegova posebna strast. Bralca vanje povabi takole: »Skupaj greva na številne mračne kraje, vendar mislim, da poznam pot do tja.« Prevajalec ob tem dodaja, da bo lahko pozorni bralec s pomočjo kažipota avtorjevih kratkih komentarjev o nastanku posameznih pripovedi na koncu knjige sledil evoluciji prepoznavnega Kingovega sloga, znotraj katerega avtor brezčasne podobe strahu in človeku vrojene travme združuje z ikonografijo sodobnega ameriškega življenja, »kar ga, navsezadnje, prepričljivo dviguje nad pogosto, a bržkone preveč lahkomiselno oznako, da je zgolj spreten avtor trivialne žanrske literature«. Skratka, še en zadetek v polno.