trda vezava
21 x 15 cm
500 g
163 strani
Tip knjige
kratka proza
Kategorije
leposlovje > kratka proza
Založnik o knjigi
Prvenec Tanje Špes sestavljajo kratke zgodbe z elementi znanstvene fantastike, antiutopije, kriminalke in grozljivke, a s temelji trdno v psihološkem realizmu. Kratkoprozna zbirka, ki ne napoveduje le prihodnosti, ampak tudi nov in samosvoj literarni glas.
Avtorico zanimajo ljudje, njihova duševnost in človečnost v svetu skrajnega (samo)nadzora, ki ga usmerjajo kibernetika in algoritmi. Zgodbe sestavljajo skoraj enotno podobo prihodnosti, ki je le nedaleč stran in izhaja iz družbenih silnic, tehnoloških možnosti in psiholoških profilov naše sedanjosti. Liki prehajajo iz zgodbe v zgodbo, iz ospredja v ozadje, iz življenja v smrt, strogo realističen slog pa preigrava različne tone; od absurda in satire do melanholije in tragedije. Ena osrednjih tem je spomin – to, kako določa našo individualno identiteto in kako nas povezuje z drugimi.
»Avtorica vešče preigrava različne perspektive, tudi znotraj posamezne zgodbe skače z enega pripovedovalca na drugega in s tem fabule odstira pretanjeno slojevito, bralca pa postavlja postavlja v izrazito aktivno, dialoško vlogo, saj si delčke v takšno ali drugačno celoto sestavljamo sami.« - Sašo Puljarević, Delo, 21. februar 2023
Recenzija Bukla
»Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa bi pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.« Tanja Špes (1989), ki je za svoje zgodbe že dobila mednarodno nagrado energheia, nekatere zgodbe pa so bile objavljene revijalno (denimo v reviji Sodobnost), se predstavlja s svojim kratkoproznim prvencem Nedalec stran, v katerem pred nas postavi neosebni in dehumanizirani svet, »v katerem ne moremo dihati«. Nekatere od zgodb posežejo v domeno znanstvene fantastike, vendar so zamišljene in postavljene tako, da so lahko tudi realne. Poudarjajo probleme današnje družbe, s cimer strašijo, saj so vse tisto, kar nas čaka v prihodnosti, v kateri že dolgo ne sanjamo boljše prihodnosti: gradimo pač stavbe, ne gradimo odnosov. Liki v zgodbi prehajajo iz ene zgodbe v drugo, toda niso ključni – ključna sta razumevanje duševnosti in človečnost. Z željo po izboljšanju nadzorujejo življenja ljudi, njihove želje, sanje, spomine, preteklost in prihodnost pa upravljajo in spreminjajo na podlagi algoritmov. Posamezniku lahko preprosto znižamo stopnjo upanja, zato se upanja ne oklepa več in je prisiljen, da naredi spremembo – v (kvazi) boljšo lastno prihodnost. Sanjsko? Neboleče? Nečloveško? Kruto? Kdo bi bili, če bi odvrgli slabe spomine ali pa ideale in želje prihodnosti, ki nas bodo razžalostile, ker se ne bodo uresnicile? Pisateljica ustvarja svet, v katerem so čustva matematika in ljudje niso pravi ljudje – čeprav so še vedno ljudje. Razžalosti nas, ker se zavedamo, da v zgodbah ni
prikazana le prihodnost, temvec že del sedanjosti, v kateri je videz pomembnejši od človečnosti. Še vedno pa imamo v rokah upanje, ki ga razen nas samih trenutno ne kontrolira nihče drug. Za zdaj. Zelo priporočam!
Ajda Vodlan, Bukla 170
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
