Zgode in nezgode

Recenzija Bukla

Štiriinosemdesetletni slovenski zamejski pisatelj, med drugim tudi prejemnik Prešernove nagrade, častne nagrade za književnost Republike Avstrije, velike avstrijske državne nagrade in zlatega reda za zasluge RS, nas v novem delu z uporabo koroških besed, predvsem arhaičnih, popelje v slovensko preteklost. Kratke zgod(b)e in nezgod(b)e so opisi nekdaj najbolj vsakdanjega življenja, ki ga pisec ne olepšuje, temveč prikazuje realno, temačno, kruto in težaško. Govori o neizbežni smrti, ki je v teh težkih življenjih včasih celo zaželena, prikazuje pomanjkanje ljubezni v otroštvu, odraslih letih in starosti ter prepleta fikcijo, realnost, morda spomine. Slogovno izjemno dolgi stavki in opisi dajejo občutek tesnobe in zagrenjenosti ter postavljajo vprašanje, ali je izhod za »človeka naših krajev« sploh mogoč? »Rojen v majhno ljudstvo, povrhu vzgojeno v ponižnosti in vajeno ponižanja. Narodil se je v narod, ki je vnaprej nastradal ...« Bralec se sprašuje, kdo je pripovedovalec, mar gre venomer za isto osebo, se prostor spreminja, ostaja čas isti? Navsezadnje pa spoznamo, da ni pomembno. Kar šteje, je občutek, čustvo, ki nas preplavi ob listanju strani in vpogledu v našo preteklo zgodovino. Čutiti tisto, kar je bilo, in zatorej razumeti, zakaj je, kot je.

Ajda Vodlan, Bukla 163

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.