Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe

Založnik o knjigi

Kdo so žužki, ki naseljujejo kratko prozo hrvaške pisateljice Maše Kolanović? Zagotovo gre za pestro zbirko običajno-neobičajnih značajev, ki tako ali drugače izstopajo iz svoje okolice in vračajo dolg kafkovskemu vzorniku. Obkroža jih svet reklame, površine, veleblagovnic, institucij – vsega, kar nadzoruje, diktira, usmerja, določa, peha v tesnobo in strah. Žužki v svoji drži ne popuščajo: vztrajajo v včasih absurdnem upiranju domnevnim samoumevnostim, formam in vzorcem, ki bi se jim morali priličiti, in tranzicijskemu sistemu (»postsocialistična cona somraka«, so zapisali hrvaški založniki), ki vse svoje adute stavi na trošenje materiala, čustev, ljudi. Žužki prečijo mejo med tragičnim, komičnim in celo fantastičnim. Ste že kdaj pokopali babico s telefonom in jo nato tri dni po pogrebu skušali priklicati, da bi videli, kako je na drugi strani? Ali na tej?

iz knjige

Treba je bilo oditi na pokopališče in jo poklicati. Trikrat na današnji dan. Brat je bil živčen, ker je moral končati program za neko podjetje in ga pod nujno poslati na neko oddaljeno stran sveta. To bi moral narediti že včeraj. Ideja, da jo pokličeva, se mu je zdela absurdna. Rekel je, da bi lahko mirno že šla na pot proti Zagrebu in jo poklicala z avtoceste, če jo že morava poklicati. Biti živ zakopan v 21. stoletju, stoletju natančnih diagnoz, je z znanstvene plati nemogoče. Ampak tako si je želela, sem mu rekla. Sicer pa, če je po kakšnem neverjetnem naključju vendarle živa zakopana, se niti ne bi mogla tako zlahka javiti na mobitel, v krsti ne bi imela dovolj manevrskega prostora, mogoče bi samo vpila, praskala ali trkala, da jo slišiva, saj sam veš, kako šibka je bila, sem govorila v obrambo njene želje in jo poskušala upravičiti v njenih tehničnih podrobnostih, da bi jo prikazala kot vsaj malce utemeljeno. Brat je samo zavil z očmi in jo odkuril iz stanovanja v lovu za stabilnim wi-fijem. Obveznost, da izpolnim tetino zadnjo željo, je ostala na mojih plečih. Tudi meni se je vse skupaj kdaj pa kdaj zazdelo čisto nespametno. Kot kakšna zgodba Edgarja Allana Poeja. Ampak kaj, če zares obstaja vsaj najmanjša možnost, da je dejansko ostala živa zakopana, tako kot njena sorodnica iz 19. stoletja, zraven katere zdaj leži? 
(iz zgodbe Živi zakopani)

Da imam naenkrat pred sabo toliko maminih stvari, me je nekako pretreslo. Ko sem iz kupa stvari izvlekla intenzivno rumeno tkanino, ki se je pri izvlačenju spreminjala v obleko, se je moj voh kot kakšen sledni pes prebil skozi vonj sivke in kletne vlage in prišel do nečesa, kar je bilo tako prijetno in obenem boleče. Privila sem si to rumeno obleko k obrazu in nekje iz globine tunelov vseh naplavljenih občutkov dojela, da je to, kar stiskam k sebi, pravzaprav vonj moje mame, nekaj podobnega kokosu in žvečilnemu gumiju z okusom maline. Ta vonj je očitno edini preživel v globoko zakopanem spominu, nato pa na hitrico izplaval iz arheoloških plasti in me vrnil v čas, ki obenem obstaja in ni nikoli obstajal, čas, ki se je zgodil in se nikoli ni smel zgoditi.
(iz zgodbe Skrinja)

o avtorju

Maša Kolanović se je rodila leta 1979 v Zagrebu, kjer je končala študij kroatistike in primerjalne književnosti. Od aprila 2004 je zaposlena kot raziskovalka na oddelku za novejšo hrvaško književnost Filozofske fakultete v Zagrebu. Že nekaj let vodi literarno-kulturni blok Zagrebške slavistične šole, je tudi vodja projekta hrvaške fundacije za znanost z naslovom »Ekonomski temelji hrvaške književnosti«. Poleg kratkoprozne zbirke Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe (Poštovani kukci i druge jezive priče, 2019) se je podpisala še pod tri leposlovna dela: Pijavice za usamljene (2001), Sloboština Barbie (2008) in Jamerika: trip (2013). Objavlja tudi članke o književnosti in popularni kulturi. Je avtorica monografije Udarnik! Buntovnik? Potrošač … Popularna kultura i hrvatski roman od socijalizma do tranzicije (2011). Leta 2020 je za zbirko Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe prejela nagrado Evropske unije za književnost.